Ko dandanes seznami dodatne opreme avtomobilov delujejo, kot da nimajo ne konca ne kraja, in tisti, ki ne spremljajo ravno najpodrobneje stalnih novosti, ki jih v povezavi z naprednimi varnostnimi sistemi ponuja avtomobilska industrija, niti ne vedo, kaj vse je na voljo, marsikdo dobi občutek, da so vse izumili v zadnjih nekaj letih. A večkrat gre pri vsem skupaj tudi za tehnologijo, ki ni nič posebno novega, le pot do serijskih avtomobilov je našla šele v zadnjem času. Poglejmo samo primer radarskih senzorjev za preprečevanje prometnih nesreč, ki jih množičneje v avtomobilih vseh vrst opazimo v zadnjih (morda petih) letih. Tako bi ocenili, da je vse skupaj staro nekje dobro desetletje, resnica pa je, da so prvi avtomobil, ki je premogel ta pripomoček, predstavili pred več kot šestdesetimi leti!
Leta 1959 je bil to namreč konceptni avtomobil cadillac cyclone, ki pa ni bil eden tistih konceptov, ki nekaj napovedujejo v teoriji, temveč delujoč avtomobil, s katerim so se vodilni možje pri GM tudi kar precej vozili. »Cyclone resda ni nov serijski avto, ki bi ga lahko kupili, temveč bolj premikajoči se laboratorij, v katerem lahko preizkušamo nekatere nove pogruntavščine,« je sporočal žameten glas iz reklamnega posnetka, ki so ga pripravili v podjetju. No, vrnimo se k omenjenemu naprednemu sistemu – cyclone je imel na levem in desnem sprednjem delu, kjer bi sicer pričakovali žaromete, in ki sta delovala kot nekakšna koničasta zaključka dveh raket na robovih avtomobila, vgrajena radarja, ki sta skrbela za prepoznavanje predmetov na cesti pred avtomobilom. Jasno, samodejnega zaviranja takrat še vseeno niso poznali, je pa radar z zvočnim in svetlobnim signalom voznika opozoril, da je na cesti ovira. Še zdaleč pa to ni bila edina zanimiva lastnost tega izjemnega avtomobila.
Stekleni mehurček
Cyclone je imel sicer delovno ime XP-74, ki so ga nekateri ob avtomobilu tudi kasneje navajali še naprej, bil pa je tudi zadnji konceptni avtomobil legendarnega oblikovalca Harleyja Earla, ki mu mnogi pripisujejo največ zaslug, da je GM po vojni postal največje ameriško podjetje. Med drugim je bil sploh prvi oblikovalec, ki je na ameriških tleh uvedel oblikovanje modelov z glino, od oblikovanja pa se je želel posloviti v velikem slogu, zato je cyclonu namenil ogromno časa. »Pri videzu se je Earl kot že večkrat prej zgledoval po letalih, stil pa je bil seveda nekaj posebnega predvsem zaradi radarjev v sprednjem delu. Luči so bile zaradi tega zložene in so se dvignile na površje, ena bolj unikatnih rešitev pa so bila tudi drsna vrata. V času hladne vojne je zbudil navdušenje tudi zaradi tega, ker je bil videti kot bojno letalo, ki bi ga lahko upravljal vsak in branil svojo državo. Da so vojaška letala služila za navdih, pa je vidno tudi v notranjosti, tako po obliki kot po materialih,« je o cyclonu med drugim povedal Greg Wallace, vodja centra za dediščino GM, v katerem je cyclone tudi na ogled.
Poleg omenjenih radarjev na sprednjem delu in krilc na zadnjem ter premikajočih se žarometov so bila pomembna značilnost cyclona tudi velika drsna bočna vrata. Ko so se odprla, se je hkrati dvignil tudi velik stekleni »pokrov« potniške kabine v obliki mehurčka, ki je pravzaprav v celoti nadomeščal streho, s čimer sta bila vstopanje in izstopanje iz avtomobila bistveno olajšani. Zanimivost mehurčka je bila tudi, da je bil prevlečen s posebno zaščito pred ultravijoličnimi žarki, v celoti pa se ga je dalo samodejno zložiti tudi v zadek avtomobila, v katerem je počival na posebni zračni blazini, cyclone pa je tako postal kabriolet.
Za razstavo so ga spremenili
Še najbolj vsakdanji, če mu tako lahko rečemo, je bil pri cyclonu pogon, saj je bil njegov 6,4-litrski motor V8 s 325 konjskimi močmi (239 kilovati) nameščen v dolgem prednjem delu avtomobila, poganjal je zadnji kolesni par, za prenos moči pa je skrbel 3-stopenjski samodejni menjalnik. Najvišje hitrosti Cadillac uradno sicer ni navajal, neuradno pa so govorili, da je dosegel 176 kilometrov na uro. Visoke številke pa so bile za ta avto značilne tudi sicer – njegova teža je bila ob vseh dodatkih tako kar 2100 kilogramov, v dolžino je meril dobrih pet metrov, njegova medosna razdalja pa je znašala 265 centimetrov.
Čeprav je navdušil dobesedno vse, cyclone nikoli ni postal produkcijski avtomobil. »Razlog je enostaven in je podoben kot pri številnih drugih konceptnih avtomobilih – za serijsko proizvodnjo bi ga bilo treba preveč spremeniti, da bi ustrezal vsem zakonskim zahtevam, s tem pa to ne bi bil več avto, ki si ga je Harley Earl zamislil. Vseeno pa se je v številnih naslednjih Cadillacovih avtomobilih dalo opaziti kar nekaj oblikovalskih prijemov, ki jih je prvič predstavil cyclone,« je še dodal Greg Wallace. Da na novejših fotografijah cyclone ni videti povsem enak kot na prvih iz leta 1959, pa je krivo to, da so ga za svetovno razstavo leta 1964 pod taktirko oblikovalca Billa Mitchella malce spremenili, pri čemer v oči padejo predvsem precej nižja zadnja krilca.