Pred dnevi sem spet sanjal košarkarske sanje, ki so me vrnile v otroštvo in me spomnile na to, kako se je moj trener Peter Brumen, ko smo kdaj z glasnim vzklikom »Bravo, Andrej!« s klopi pohvalili igralca, ki je dosegel koš, v hipu ujezil, se sunkovito obrnil proti nam in besno zatulil. »Bravo, Miiiha! Bravo, Miiiha!« je tulil Pero in kazal na igralca, ki si je še bolj kot Andrej zaslužil našo hvalo, ker je Miha, še preden je Andrej zadel trojko ali po uspešnem prodoru položil žogo v koš, ukradel žogo, odigral odlično obrambo ali kaj tretjega, kar se še s klopi redko opazi, a je za končno zmago prav tako, če ne celo bolj pomembno od zadetih trojk in polaganj. Košarka niso le doseženi koši, nas je trmasto poskušal naučiti Pero, ki je trud in požrtvovalnost v obrambi znal ceniti vsaj toliko kot talent za doseganje košev, a večini ta njegova lekcija nikakor ni šla v glavo in smo vedno znova preštevali le zgrešene in zadete mete. In ploskali Andreju.
Tako je to s košarko. Ko sem z otrokoma nedavno gledal tekmo Slovenija–Litva, jima je bil vsak moj »Bravo, Luka!« zlahka razumljiv in ga ni bilo treba prav nič razl...
