»Pozabljeni« konjenik
Leta 1924 so bili na olimpijskih igrah v Parizu izjemno uspešni telovadci z Leonom Štukljem na čelu, po skoraj sto letih pa le še malokdo ve, da je bil na tej olimpijadi tudi slovenski tekmovalec v dresuri, konjeniški polkovnik Vladimir oziroma Waldemar Seunig s konjem Benitom. Takrat so bila tekmovanja v dresuri nekoliko drugačna, saj so poleg dresurnih nalog konji morali tudi preskočiti štiri višinske in eno širinsko zapreko ter odjahati test poslušnosti. Tedaj so prevladovali jahači iz Švedske, saj so bili med prvimi petimi v Parizu kar štirje iz te skandinavske kraljevine, in tekmovali so izključno moški, v glavnem vojaški oficirji. Danes je konjeništvo edini šport, kjer žival tekmuje v navezi s človekom, in eden od štirih športov, kjer moški in ženske tekmujejo enakopravno; poleg jahanja so to še jadranje, mešane dvojice v tenisu in badminton. Vladimir Seunig je bil rojen v začetku avgusta leta 1887 na gradu v Trebnjem, njegova teta je bila zaročena z Matijo Čopom, otroštvo je preživel na gradu Bokalce pri Ljubljani. Šolal se je na Dunaju, po osnovni šoli je v Ljubljani obiskoval konjeniške vojaške šole in akademije v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem ter na Dunaju. Bil je konjeniški polkovnik avstro-ogrske monarhije, 10 let je vodil kraljeve konjušnice v Beogradu, tekmoval in zmagoval je na turnirjih v Berlinu, Aachnu in na Dunaju. Napisal je veliko knjig, po katerih se dresurni jahači ravnajo še danes. Umrl je v Münchnu, njegov zadnji konj, ki ga je jahal do zadnjega dne, pa je bila lipicanka Melody… Ne bi ga smeli kar tako pozabiti.