Vrhunski športniki praviloma dobro prenesejo razočaranje, saj nikoli ne vedo, kdaj bo prišel dan, ko bodo poraženi, toda kljub temu izgubiti ne želi nihče. Še posebno ne športnik, ki ni izgubil že dva meseca, kot je bil primer srbskega teniškega igralca Novaka Đokovića. Zanj je poraz prišel v najslabšem trenutku, na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je bil že vnaprej programiram, da si okoli vratu nadene zlato kolajno, o čemer je v preteklosti govoril že večkrat. Zato si bo 30. julij 2021, ko ga je v polfinalu porazil Nemec Alexander Zverev (1:6, 6:3, 6:1), zapomnil za vse življenje. Da je bilo razočaranje neizmerno, je pokazal tudi prizor, ko sta se s tekmecem objela, za sekundo ali dve pa je Nole svojo glavo naslonil na njegova ramena in iskal uteho.
Kaj se je dogajalo v glavi Srba, ki je gladko dobil prvi niz in v drugem po odvzemu servisa nasprotnika povedel s 3:2, najverjetneje ne bomo vedeli nikoli, mogoče pa je celo za trenutek pozabil, da se na olimpijskih igrah igra zgolj na dobljena dva in ne tri nize, česar je z velikih slamov še kako navajen in je znal vodstvo tekmeca v preteklosti že večkrat obrniti v svoj prid. Poraz je toliko bolj boleč tudi zato, ker je letos slavil tako v Melbournu, Parizu kot tudi Londonu in bil prepričan, da lahko ulovi zlati slam, ki prevedeno pomeni zmago na vseh štirih največjih turnirjih in še olimpijskih igrah, kar je doslej leta 1988 uspelo zgolj Nemki Steffi Graf. »V trenutku zmagoslavja sem se zavedal, da sem osvojil kolajno za Nemčijo, na kar sem v svoji dosedanji karieri najbolj ponosen. Olimpijske igre so vendarle največji športni dogodek na svetu,« se je smejalo mladeniču, ki šteje vsega 24 let. Da ima razvito čustveno inteligenco, pa je pokazal tistih nekaj sekund objema, ko je tolažil tekmeca, da je porazu navkljub največji v zgodovini tenisa. »Vem, da je lovil zlati slam, toda čisto vsak dan ni mogoče zmagati. V takšnih trenutkih sva si z Novakom izjemno blizu. Seveda sem srečen, da sem zmagal, vendar tudi vem, kako se Novak počuti, na neki način mi ga je seveda žal,« je še dejal 1,98 metra visoki Hamburžan, ki bi mu naslov olimpijskega prvaka pomenil še več, kot je bila leta 2018 zmaga na zaključnem turnirju najboljše osmerice. Proti Rusu Karenu Kačanovu bo zagotovo prvi favorit. Toda zgodovina finalnih dvobojev med Nemci in Rusi na olimpijskih igrah pravi, da je pred 21. leti Rus Jevgenij Kafelnikov olimpijski prvak postal potem, ko je premagal Nemca Tommyja Haasa. Se bo zgodba ponovila?
Velika priložnost, ki jo je izpustil iz rok, bo Đokovića, ki je dobil že 20 turnirjev za veliki slam (podobno kot največja tekmeca Roger Federer in Rafael Nadal), kot nočna mora preganjala še dolgo. Na naslednjih olimpijskih igrah v Parizu namreč z dopolnjenimi 37 leti ne bo več ravno mladenič. Razočaranja ni mogel skriti, tako da po dvoboju ni dajal izjav za sedmo silo, verjetno tudi zato, ker je hotel znova zbrati misli in se skoncentrirati na polfinalni dvoboj mešanih dvojic z Nino Stojanović proti ruski navezi Karacev/Vesnina. A bil znova razočaran po porazu s 6:7 (4), 5:7, kljub temu pa je dal izjavo: »Počutim se grozno, zato je težko biti pozitiven. Upam, da bo po prespani noči bolje. Vem, da se lahko poberem in osvojim kolajno za svojo državo.« Že danes se bo s Špancem Pablom Carreno Bustom pomeril za tolažilno nagrado, bronasto kolajno, ki jo lahko osvoji tudi med mešanimi dvojicami. To v svoji zbirki že ima, saj je bil tretji leta 2008 v Pekingu, na igrah pa je nastopil še leta 2012 v Londonu (bil je četrti) in pred petimi leti v Riu de Janeiru, ko je izpadel že v prvem krogu.