V Tokiu so se začela tudi atletska tekmovanja, ki bodo trajala deset dni, vse do konca, in kot se za prvi dan spodobi, je bilo kaotično. V ogromnem kompleksu olimpijskega stadiona, ki sprejme kar 68.000 gledalcev, so poti slabo označene in večina je tekala naokrog kot kokoši brez glave, a to Kristjana Čeha ni oviralo, da se ne bi brez težav uvrstil v jutrišnji finale. V njegovi kvalifikacijski skupini nihče ni vrgel diska dlje od 65,45 metra, sta pa ga iz prve prehitela prvi favorit, Šved Daniel Stahl (66,12 m) in Litvanec Andrius Gudzius (65,94 m).
Da je delo opravil z odliko, pove že, da se je v finale uvrstil že v prvi seriji, ne sicer avtomatično (66 metrov), toda glede na rezultate prve kvalifikacijske skupine ni bilo več dvomov. »Ja, to sem že vedel, in takrat sem se sprostil in vrgel disk vrgel čez 66 metrov, a z malim prestopom. Zadovoljen sem s tekmo, tudi v tehničnem pogledu,« nam je dejal Čeh. V tretji seriji je njegov disk padel na travo pri 63,34 metra, kar je bila še vedno tretja daljava v njegovi skupini.
Njegov olimpijski debi je bil pred praznimi tribunami veličastnega objekta in zdelo se je, kot da so na treningu. Vtis ni bil ravno olimpijski, ampak atleti to čutijo drugače. »Gledalcev res ni bilo in tudi meni se je zdelo, kot da bi nekaj manjkalo, ker se v Evropi spet navajamo, da so prisotni. Toda tekma je bila dobra. Pred prvim metom sem bil nervozen, čutil sem, da gre zares, ampak delo sem dobro opravil,« si je oddahnil ptujski atlet, ki mu že ponoči ni dalo miru… »Spal sem bolj tako… Ne kot dojenček.« Povsem vseeno mu seveda ni bilo, četudi je prišel na Japonsko z drugim izidom sezone. Šved Simon Pettersson, ki je imel tretjega, se je skozi šivankino uho prebil med dvanajsterico, šele v tretji seriji se je pomaknil tik za našega asa. »Da se prebiješ v finale, je težji del tekme. Imaš le tri mete, vržeš ali pa ne, hitro gre kaj narobe.« A večja ovira za slovenskega prvaka je drugi Šved oziroma prvi, Daniel Stahl, ki že lep čas ne pozna poraza. Čeh pa proti njemu ne zmage.
Je prav vrhunec štiriletnega obdobja priložnost za zgodovinski podvig? »Zadovoljen sem, da sem dobro metal in da smo skupaj, to veliko pomeni. Težko rečem, ali ga lahko premagam, bomo videli na tekmi. Čutim, da so še rezerve, in bom to poskušal pokazati na tekmi,« je zatrdil Čeh, ki ne ve, kako daleč bo treba vreči disk za kolajno. »Največ bo odvisno od vremenskih razmer in od tega, kako bomo metalci razpoloženi.« Finale bo za razliko od kvalifikacij v večernem terminu oziroma ob 13.15 po slovenskem času. Naj si naši bralci njegov nastop osmislijo kot sladico po kosilu? »Naj vklopijo televizijo in navijajo, jaz pa bom dal vse od sebe,« je obljubil. Da bo disk letel čez stadion? »Probal bom,« se je zasmejal.
