Roman Travniška kronika sodi v tako imenovano bosansko trilogijo jugoslovanskega nobelovca Iva Andrića (1892–1975), ki se je med največje literate zapisal še z deli, kot so Most na Drini, Gospodična in Prekleto dvorišče. Lotil se ga je ob izbruhu druge svetovne vojne, leta 1941 v okupiranem Beogradu, ko je bila prekinjena njegova diplomatska kariera, Kraljevina Jugoslavija, ki jo je pred tem zastopal, nenadoma ni več obstajala, pri sebi pa je imel obilico zgodovinskega dokumentarnega gradiva, ki se mu je že leta raziskovalno posvečal.
Travniško kroniko – pripoved o konzulskih časih – je namreč umestil v začetek 19. stoletja, v bosanski Travnik v času Napoleona, ko prispeta v kraj najprej francoski, nato še avstrijski konzul, a mestoma nepremostljivih trkov ne doživljata samo s turškimi vezirji, ampak tudi z enako srboritimi kot od življenja utrujenimi lokalnimi prebivalci. Andrić je svojo »epsko fresko« o soočenju kulturnih, političnih, verskih in intimnih nasprotij napisal kot poglobljeno psihološko analizo, in sicer z mislijo na slehernika, ki kljubuje silam zgodovine.
Pogled od zunaj
Prevod kultnega romana, ki je v izvirniku izšel leta 1945, smo imeli v slovenščini že tri leta kasneje, zanj je poskrbel Severin Šali. Dobrih 70 let pozneje se mu že precej poznajo leta, poleg tega mestoma ni ustrezen, pojasnjuje prevajalka Đurđa Strsoglavec, ki je nedavno pripravila novega. Bogate diplomatske izkušnje Andriću niso pomagale ubesediti samo diplomatskih realij in zunanje podobe, temveč tudi notranje svetove konzulov in osebja, razlaga. Andrić se je namreč med pisanjem opiral na gradivo, ki ga je že petnajst let zbiral za pisanje doktorske disertacije o razvoju duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine.
»Ne tematizira samo zgodovinskih okoliščin in duhovnega obličja 'od znotraj', temveč predstavlja tudi pogled 'od zunaj', s perspektive tujcev, zahodnjaških diplomatov in uslužbencev ter turških vezirjev, in sicer na podlagi avtentičnih konzulskih poročil, korespondence, dnevnikov… Pomembno gradivo so tudi kronike frančiškanskih samostanov. Vse to je vpeto v romaneskno tkivo tudi s citati ali parafraziranjem,« spomni prevajalka.
Zgodovina, ki se ponavlja
Kako se je torej lotila tega kompleksnega prevoda v današnji jezik in kontekst? S patiniziranjem in ustrezno izbiro besedišča, sloga in lege se to da prevesti v jezik, ki je »sodoben« in razumljiv, ne da bi krnil duha izvirnika, je prepričana. »Ker sem morala upoštevati dogajalni čas romana in čas nastanka romana, nisem mogla uporabiti posameznih sodobnih, današnjih besed, to me je znalo kar izmučiti,« dodaja, tak primer je denimo izraz informacija. Ves čas se je borila tudi s tem, da pri Andriću kakšna beseda pomeni več različnih stvari in včasih se kljub kontekstu prevajalec ne more z gotovostjo odločiti med, denimo, tremi prevedki, ki ustrezajo v slovenščini.
Če bi bil avtor še živ, bi imela zanj gotovo veliko vprašanj, in to ne zgolj prevajalske narave. Jezik Travniške kronike je namreč univerzalen, nadčasoven. »Veliko nam pove o nas samih, o nas, ki mislimo, da je vse, kar ni naše, kar je tuje in drugačno, a priori slabo in nas ogroža. Veliko o današnjih trkih civilizacij, kultur, ver, pripadnosti, o nerazumevanju in o nezaupljivosti do drugega in drugačnega,« poudarja. »O današnji Bosni pa nam pove, da se zgodovina žal rada ponavlja,« še sklene.