Paula in Gregory sta se spoznala v Italiji, se kmalu poročila in se na moževo željo vselila v staro in prazno hišo v Londonu, prav tisto, v kateri je bila pred leti umorjena Paulina teta, slavna operna pevka Alice Alquist. Paula ni najbolj zadovoljna s to vselitvijo, saj je bila še kot mladoletna priča tetine nasilne smrti, a ima Gregory idejo, kaj narediti, da bi bila žena varna pred mučnimi spomini: vse tetine stvari odnesti na podstrešje. In brž ko je to opravljeno, začne Gregory zvečer odhajati iz hiše na krajše sprehode, kot pravi, Paula sedi sama doma in opaža, kako se plinske luči v hiši zdaj zatemnijo, zdaj spet zasvetijo, obenem pa se ji zdi, da sliši korake na podstrešju. Gregory jo prepričuje, da si to samo domišlja, vendar jo začne prepričevati tudi o tem, da zalaga in izgublja stvari, kakšno pa da tudi ukrade. Paula zatrjuje, da ne počne nič od tega, toda ko ji Gregory na neki zabavi pokaže svojo verižico za uro, na kateri ni ure, to pa najde v njeni torbici, Paula postane histerična in počasi začne še sama verjeti, da z njo ni vse v redu… Če se ne bi pravočasno pojavil inšpektor Scotland Yarda, bi Paula zanesljivo pristala v psihiatrični bolnišnici, da bi njen mož, v resnici morilec njene tete, lahko mirno brskal po podstrešju in iskal tetine dragulje. To mračno zgodbo iz časa plinskih luči enkrat ob koncu 19. stoletja si je izmislil angleški dramatik Patrick Hamilton, po njegovi drami Plinske luči (Gas Light, 1938) pa sta kmalu nastala dva filma, slavnejši je drugi (iz leta 1944) v režiji Georgea Cukorja ter z Ingrid Bergman (nagrajeno z oskarjem) in Charlesom Boyerjem v glavnih vlogah.
Gregoryjevo metodo, s katero je poskušal svojo ženo spraviti v norišnico, so sčasoma morali detektirati tudi zunaj filma ali v sami realnosti, saj se je kakšnih dva...
