Korona je tudi na Hrvaškem zahtevala filmski davek in tako je bilo letos v domačem tekmovalnem programu le šest filmov. Po le dveh videnih, ki pa sta prejela večino nagrad, ne bi bilo pošteno govoriti o kakovosti letošnje produkcije, sta pa oba zagrizla v vprašanje vzrokov za travme: Modri cvet na osebni ravni, Zora pa tudi na družbeni.
Modri cvetZrinka Ogreste, ki je prejel nagrado za najboljši film, za režijo, za najboljšo žensko vlogo (Vanja Ćirić) in zlato areno, govori o ženski, ki združuje nekaj tipičnih vlog: ločena, z najstniško hčerko, z mamo, ki pride na obisk in »vse ve«, in šefom ljubimcem. Do slednjega je popustljiva, bivšemu možu laže glede hčerke, do hčerke in do mame pa je nestrpna in groba. Nekako v smislu: samohranilke sicer emancipirano razpolagajo s svojim življenjem, a skoraj po definiciji brez alimentov, in še naprej s skrbjo – ali slabo vestjo – do staršev. A v tej matrilinearnosti se prezir mater do hčerk enostavno deduje, transgeneracijsko. Če nas torej ljubezenske težave protagonistke nagovarjajo z njeno krhkostjo in tenkočutnostjo, nam režiser za medsebojno odtujenost treh generacij žensk ponuja fatalistično pojasnilo: človek je zgolj seštevek vseh preživetih ponižanj in kot tak – in v tem smo Balkanci res mojstri – svoje frustracije seje naprej na svoje bližnje. Vmes so tudi trenutki premirja, v katerih se hiti poudariti, da se imamo vendarle radi. In da nam je v imenu takšne »ljubezni«, »iskrenosti« dovoljeno tudi »ubijati«.
Na obzorju spet naši-vaši
Dalibor Matanić v Zori išče razloge za človekovo nesrečo v ekonomskem (plenilski kapitalizem) in političnem (tleča mednacionalna nasprotja) polju. Gre za »futuristični« film (prikazali naj bi ga lani, dogajanje je postavljeno v leto 2021), zato tudi ni zavezan realizmu, ampak nekakšni psihotični oniričnosti. Prva tretjina spominja na zatežene »umetniške« slovenske filme: začne se z bližnjim kadrom depresivne gole ženske v razmajani leseni hiši v neki grapi bogu za hrbtom, ki za moža razširi noge in tako brez besed »opravita«. Sledijo dolgi, patosa polni kadri njunih mrkih, nemih pogledov v prazno ali na bližnji hrib, tu sta tudi zbegana otroka (hčerka pove, da v mestu živijo pedofili), za sina pa šele sredi filma ugotovimo, da v tem patološkem vzdušju ni le molčeč, ampak gre za mutizem, posledico šoka ob izgubi brata, ki je zaznamovala vso družino.
V tej »idili« je torej treba vztrajati za vsako ceno, čeprav se bližnja vas moreče prazni, (ženino) pravoslavno cerkev bodo zaprli, mož, četudi Hrvat, pa je sumljiv zaradi žene, saj spet prihajajo »vaši« in zato bodo »naši« morali oditi… A v resnici pride predvsem nevtralni tretji, kapital, v obliki dveh kšeftarjev, ki urejata posle za nekakšnega Mefista (Marka Mandića, heh, zapeljivega Slovenca, ki izžema bosanske delavce). Ta na hribu gradi nekaj, kar se izkaže za Potemkinovo vas, očitno le zato, da bi zapeljal mamo in otroka tam doli. Kar mu uspe, vsi trije se preselijo k njemu na hrib, v kontejner, a se po hektičnem plesu ona premisli in vrnejo se k možu, očetu. Za katerega se izkaže, da je kot oskrbnik relejne postaje ves čas nalašč oviral signal, ki bi vas povezal s civilizacijo… V vasi med odhodom teh novodobnih beguncev kot ultimativno utelešenje zla zaraja mladina na rave partyju, v ozadju pa obešenci…
Žirija je zadrego ob cenjenem režiserju Mataniću rešila salomonsko: Zora je dobila nagrade za zvok, fotografijo, montažo, kamero… Bolj zabavna je bila zadrega kritikov, ki so se ali sklicevali na prejšnji in prihodnji film Matanićeve trilogije, katere del je Zora, ali pa, kot kritik v Glasu Istre: »... iskreno priznam, pol tega, kar je Matanić vrgel na veliko platno, mi sploh ni bilo jasno. Zora pa traja in traja.« In se na koncu ustrašil samega sebe: »Mogoče je to v resnici genialen film, saj je Matanić pameten tip in običajno ve, kaj dela. Gotovo je tudi tokrat vedel, moral je vedeti. In verjetno sam najbolje ve, kaj.«