Benjaminu Savšku je bil kanu na divjih vodah domala položen v zibko, saj je odraščal ob progi v Tacnu pod Šmarno goro. Za kajakaški šport sta ga navdušila starejša brata Jonas in Domen in je vzorčni primer športnika, ki je postopoma in po težki poti, na kateri je bilo tudi nekaj zdrsov, prišel do največjega uspeha kariere – zlate olimpijske kolajne. »Če komu privoščim kolajno, jo Benjaminu Savšku. Poznam ga od malih nog in njegovo celotno družino, ki je neverjetno predana športu. Na poti do naslova olimpijskega prvaka je bilo veliko odrekanja,« je bil navdušen Andraž Vehovar, prvi Slovenec s kolajno v kajakašem športu pred 25 leti, potem ko je na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 postal olimpijski podprvak v kajaku. Savšek, najmlajši izmed treh bratov, je imel vedno neomajno podporo mame Metke in očeta Matjaža.
Talentiran, hiter, a neučakan
Ko se je Savšek pri osmih letih včlanil v KKK Tacen in začel trenirati v otroških kategorijah, je bila to zanj sprva le igra (trenerji ga opisujejo kot radoživega, prisrčnega in vedno nasmejanega otroka), hitro pa je postala aktivnost, ki ga je povsem prevzela. Ob prestopu v mladinsko konkurenco so treningi postali trdo in resno delo, ki je zahtevalo predanost in odrekanja, zato se je moral zelo potruditi, da je usklajeval šport, šolo in družbo. Velik mejnik je bilo leto 2008, ko se je pri 21 letih prvič uvrstil v člansko slovensko slalomsko reprezentanco. V mladosti je bila zanj oznaka: talentiran, hiter, a neučakan.
Savškovi uspehi so tudi plod vrhunskega strokovnega dela njegovega trenerja Jožeta Vidmarja, nekdanjega vrhunskega kanuista in olimpijca v Barceloni 1992. »V času najinega sodelovanja je bilo marsikaj. Tudi povišani toni. Nikoli se nisva tako sprla, da bi imela tihe dneve ali da bi eden od naju hotel oditi drugam. Naslednji dan sva vedno naredila analizo, se pogovorila in šla še z odločnejšim korakom naprej. Benjamin ni problematičen tip tekmovalca. Že v mladosti je kazal talent, v katerega se splača vlagati, saj ima prirojeno fenomenalno sposobnost čitanja in izkoriščanja vode. To je skoraj nemogoče natrenirati, ampak ti to mati narava položi v zibko. Je naravni talent za kanu in izjemno hiter,« je v enem izmed klepetov ob srečanju v Tacnu izpostavil Jože Vidmar, za katerega je značilen očetovski pristop, obenem pa ni trener, ki bi imel dolge govore. »Pri Benjaminu sta dovolj dve, tri besede. Ni treba filozofirati. Nima želje po širokem spektru informacij. Tudi jaz kot trener ne delujem na takšen način,« pojasni 58-letni Vidmar. Pred njim sta bil Savškova trenerja Živa Cankar in Aleš Vrabič.
Vehovar: Pokazal je mentalno zbranost in psihično moč
Napake so bile za Savška najboljša šola, saj je bil pogosto najhitrejši, a je imel preveč dotikov. Vse, kar ga je v mladosti oviralo, je znal obrniti v svoj prid, ker je prepoznal napake, obenem pa je bil vztrajen. Največja šola so bile olimpijske igre v Londonu 2012, ko je bil najboljši v polfinalu, nato pa se je ujel v past velikega dogodka. Prav na račun te izkušnje je začel osvajati kolajne in od tedaj jih je zbral 18.
»Izjemno. Ni treba veliko govoriti. Vesel sem, da se mu je uspelo zbrati, potem ko na dvojih olimpijskih igrah ni imel sreče. Vse, kar se je naučil v dosedanji karieri, je pokazal v slabih sto sekundah. To je bila tekma, v kateri se mu je zložilo vse, kar je načrtoval. Takšna tekma se zgodi zelo redko. Vse je bilo na njegovi strani, tudi sreča. Dozorel je kot tekmovalec, da je sposoben prenesti pritisk olimpijske tekme. Pokazal je mentalno zbranost in psihično moč,« je bil navdušen Andraž Vehovar, ki dobro ve, kako se počuti tekmovalec v vlogi favorita na startu olimpijske preizkušnje. Savšek je dozorel kot tekmovalec, obenem je izjemen njegov osebnostni razvoj, tudi s pomočjo psihologa. Čas epidemije je izkoristil sebi v prid in bil pozimi sedem tednov tudi na pripravah v Združenih arabskih emiratih, ki so njegova tradicionalna zimska baza. Je tudi ponosni oče dveh otrok, vendar je sin za zdaj med športi izbral nogomet.