A Pogačar, navdušen nad prvo olimpijsko priložnostjo, ki jo je zagrabil z obema rokama, je kljub zgolj 22 letom še enkrat potrdil mojstrstvo in zaostal zgolj za Ekvadorcem Richardom Carapazom, ki je dosegel šele prvo zmago proti našima matadorjema. Le nekaj centimetrov pa mu je zmanjkalo do izjemno vsestranskega Wouta van Aerta, ki je ob zelo močni in številni belgijski zasedbi (bila je med šestimi državami s petimi kolesarji, naši so imeli enega manj) veljal za najresnejšega tekmeca Pogiju in Rogli.

Zato so morali Slovenci dirko tudi taktično odpeljati dovršeno. »Ta dirka je nekaj čisto drugega kot vse preostale. Dan je bil dolg, ampak začelo se je sproščeno z dolgim pobegom, ki ga nihče razen Belgijcev ni hotel loviti. Po uri in pol vožnje smo se z Janom Tratnikom odločili narekovati tempo. Res noro, kako je peljal, pokazal, kakšen motor je. Tudi s Polancem in Rogličem smo si pomagali, dolgo smo bili vsi skupaj, nismo imeli radijskih povezav, ampak smo se dobro znašli proti drugim narodom, ki so imeli enega kolesarja več. Zelo veliko je bilo napadov, vendar smo dobro dirkali,« je razlagal Tadej Pogačar, ki je z navodili selektorja Andreja Hauptmana iz avtomobila presegel tudi njegov in slovenski mejnik na olimpijskih igrah – peto mesto iz Aten.

Zavedajoč se svoje moči je kot prvi od kandidatov za najvišja mesta poskusil z napadom ob vznožju najtežjega vzpona na dirki na prelaz Mikuni, ki je dosegel vrh že 30 kilometrov pred ciljem. »Ni bilo dovolj, da bi šel sam do cilja, pa tudi ne, ko sta bila ob meni še moj moštveni kolega Brandon McNulty (pri ekipi Emiratov, op. p.) in Kanadčan Michael Woods. To bi bilo idealno, toda izoblikovala se je velika skupina favoritov. Šlo je na nož, na koncu pa se je izšlo za tretje mesto, za bronasto medaljo. S tem sem res zadovoljen, čeprav grem vedno po zlato. Tokrat v nogah zanj ni bilo dovolj. Velika hvala slovenski reprezentanci, ekipi, ki je trpela z mano. Res sem izjemno vesel,« je dejal peščici slovenskih novinarjev na prizorišču, dirkališču Fuji International Speedway, ki je tudi že gostilo dirke formule ena. Sledilo je še več vprašanj.

Je ta kolajna tudi motivacijsko darilo našim olimpijcem?

Upam, da sem odprl vrata za vse slovenske športnike na teh olimpijskih igrah. Vse se da, vem, da so vsi dobro pripravljeni, in upam, da bomo pobrali čim več kolajn.

Vam je kaj žal za centimetre, ki so odločali proti na papirju boljšemu sprinterju?

Ne, dal sem vse od sebe, naredil svoj maksimum. Ne vem, ali bi lahko rekel, da sem dirke odvozil popolno, ampak na koncu mislim, da ne bi moglo biti dosti drugače. Srebro je malo lepše, ampak ni kaj, res sem zadovoljen.

Richard Carapaz ni imel takšnih pomočnikov kot vi, ampak – ali je bil močnejši?

Carapaz si kar zasluži zlato kolajno. Vsi garamo, ampak njemu se vidi, da tudi uživa na kolesu. Na koncu se je odpeljal z McNultyjem in sem nekako upal, da bo on zmagal. Lepo je videti tudi Richarda na najvišji stopnički, bil je močan, zadnjih 25 kilometrov je bil sam oziroma v dvoje, zato – kapo dol.

Po aktivnosti v zaključku dirke bi si tudi vi zaslužili zlato. Največ ste napadali, lovili priključek…

Ne moremo reči zaslužil. Zlato si je zaslužil Richard, srebro Wout. Sem pa na koncu res dirkal iz srca in dal vse od sebe. Nekajkrat sem že imel krizo, tako da sem bil vesel, da smo prišli do sprinta. Lahko bi se povsem drugače odvilo in niti ne bi sprintal za drugo, tretje mesto.

Ste na ciljni črti vedeli, da je vaš bron?

Ne, nisem vedel, bil sem malenkost hitrejši od Wouta. Niti on ni vedel, ampak se je videlo, da nama je vseeno, kdo je drugi, kdo tretji. Čutim spoštovanje do njega in on do mene, čestitala sva si za borbo, veliko sva si pomagala v zadnjih kilometrih. So pa takšni sprinti nepozabni, sploh proti kolesarju, ki je zmagal v zadnji etapi dirke po Franciji na Elizejskih poljanah. Že to, da sem sprintal proti njemu, mi je bilo v čast, na koncu pa mi je celo zelo malo zmanjkalo, da bi ga prehitel.

Po letošnji dirki po Franciji in zdaj olimpijskih igrah ne moremo več reči, da vam vročina ne ustreza. Očitno ste pripravljeni na vse razmere, tudi tokrat je bilo več kot 30 stopinj, poleg tega je bila visoka vlažnost zraka.

Imaš več različnih vrst vročine. Tokrat ni bilo sonca, na srečo ni pripekalo. Bilo pa je vlažno, zato sem se kar potil, ampak to se da nadomestiti z vodo. Če te zapeče sonce, se lahko hitro posloviš. Boljše sem se počutil kot na vročih etapah na Touru, je pa to popolnoma drugačna vročina.

V Parizu ni smelo biti velikega slavja, ker je sledila olimpijska dirka, zdaj je drugače, ker vas čakajo počitnice. Kaj se bo zgodilo v Tokiu?

Imel sem rezerviran let takoj po dirki, ob pol enajstih zvečer z letališča Narita, ampak ga ne bi ujel. Zato se lahko imamo lepo s fanti, ampak najbolj si želim oditi domov in se spočiti.

Vam je že vse breme padlo z ramen?

Mislim, da mi bo na poti domov. Vse se bo sprostilo in šele takrat bom začel vse skupaj dojemati. (Pogačar je v nedeljo že zapustil Japonsko, op. p.)

Kdaj ste prvič spremljali olimpijsko kolesarsko dirko?

Leta 2008, se pa ne spomnim dobro. Olimpijske igre so bile za nas doma zmeraj nekaj nedosegljivega, o njih v tistih letih nisem razmišljal, ker smo le uživali in se imeli lepo na kolesu s prijatelji, ki so to še danes. A zdaj sem dobil še kolajno, to je nekaj neverjetnega.

In kakšna je?

Težka. Vsaj pol kilograma. (Smeh.)

Intervju Tadej Pogačar kolesarstvo Tokio 2020 olimpijske igre