Bodimo pošteni in si brez kazanja mišic, kar starši prav na račun otroške genialnosti in njihovih številnih talentov tako radi počnemo, priznajmo: so otroci, ki radi potujejo z avtom, in so taki, ki vso pot težijo, jokajo ali – še huje – bruhajo. In to je zagotovo tudi razlog, da starši svoje potovalne ambicije in še neodkrite cestne poti, raje kot da otroka pošteno »zadenejo« s tabletami proti slabosti, prestavijo na obdobje najstništva, ko jih je tudi na njihovo lastno željo veliko lažje pustiti kar same doma.
Ali pa se vseeno umiriti in, kot rečeno, globoko vdihniti ter narediti potovalni načrt. Če imate otroka, mlajšega od enega leta, in verjetno še vedno dojite ali pa uporabljate nadomestno mleko, potem načrtujte postanke na vsaj tri do štiri ure. Zaplete se lahko tudi, če ste že v fazi zgodnjega treninga opravljanja potrebe na kahlici, saj boste potem morali narediti veliko postankov tudi za to opravilo. Sploh ko bo mulec dojel, kako zabavno je iskati bencinske postaje ob avtocestah, še posebno če so te opremljene še z otroškimi igrali.
In ko vam zmanjka vseh igric – štetje rdečih, belih, rumenih in črnih avtomobilov, pri večjih tudi seštevanje številk na avtomobilskih tablicah, potem iz predala le potegnite vso za nujne primere »blagoslovljeno« elektroniko. A pozor, ta naj bo pred odhodom napolnjena. Prav tako pa ne bo odveč, če si na telefon naložite še kakšno otroško aplikacijo več, mogoče tudi glasbo. Kajti, roko na srce, po nekaj urah vožnje tudi Neca Falk in njen legendarni Maček Muri ter Mojca in Kaličopko z Ole majole niso dovolj.