Koronavirusa se še nismo otresli, a na sprehodu skozi središče Ljubljane so te dni maske na obrazih ljudi prej izjema kot pravilo. Še pred dvema letoma smo jih srečevali zgolj na obrazih zdravstvenih delavcev, ki so skrbeli za razkuženo okolje svojih pacientov, in pred usti in nosom azijskih turistov. Tudi v zeleni Sloveniji so se – nemara preveč rigorozno – držali ukrepov, ki jih doma varujejo pred posledicami onesnaženosti zraka. Da je ta problematika še trdovratnejša in za zdravje ljudi bolj uničujoča kot koronavirus, opozarja nova razstava fotografa Matjaža Krivica v Kresiji. Proti onesnaženju zraka namreč ni ne cepiva ne zdravila, do izboljšanja lahko pride zgolj, če spremenimo lastno miselnost in navade.
Kašelj, prehladi, alergije
Projekt Dihaj je predkoronski, datumi ob portretirancih z maskami namreč pričajo o koncu leta 2019. V glavi uveljavljenega dokumentarnega fotografa se je rojevala v času, ko je z novinarjem Boštjanom Videmškom pripravljal knjigo o podnebni krizi in prihodnosti mobilnosti Plan B in ga je onesnaženje zraka na Kitajskem, kjer sta potovala, pa v Nepalu, Bangladešu in Indiji povsem razorožilo. »Peking so zaradi olimpijskih iger pred leti precej počistili, a če zapiha veter in prinese svinjarijo z juga, kjer je močna industrija, je onesnaženje tako, da je tam težko živeti,« pripoveduje Krivic. Transport ter gospodarska in kmetijska dejavnost terjajo v azijskih metropolah posebno visok davek.
Pred nekaj manj kot dvema letoma se je vrnil v Peking, Katmandu in Delhi ter tam posnel več kot 400 fotografij ljudi za kirurškimi, bombažnimi in drugimi maskami. »Resno me skrbi za zdravje, saj je zrak tukaj v Katmanduju močno onesnažen. Vedno nosim masko,« mu je povedala tridesetletna Soon Lama, ki ima manjše podjetje, za katero upa, da bo dovolj uspešno, da bo lahko poskrbela za družino. »Veliko kašljam in precej pogosto zbolim. Masko nosim, da bi se vsaj malo zaščitil pred onesnaženjem,« je poročal 23-letni Suresh Shrestha, ki želi zapustiti Nepal in najti službo v Avstraliji. Bindeshwar Sing je varnostnik v Delhiju: »Vsak dan sem po ves dan na ulici. Brez maske bi bilo nevzdržno nenehno vdihavati izpušne pline vozil.« O slabem zraku, prehladih, alergijah govorijo tudi 23-letna umetnica Lin s Kitajskega, 63-letni tibetanski budistični menih Thub, 18-letni nepalski študent animacije Dawa…
Lekcija med pandemijo
Portretirance je s pomočjo prevajalca našel med sleherniki na ulici, razen dveh ali treh Kitajcev so se z veseljem odzvali na prošnjo po klepetu in fotografiranju – brez bliskavice, z naravno lučjo. »V Delhiju je bil ravno malo bolj sončen dan, ko vsi mislijo, da je onesnaženja manj, in sem komaj koga našel z masko. Precej presenečeni so bili, ko sem jim pokazal podatke onesnaženja tistega dne,« pripoveduje Krivic tudi o različni družbeni ozaveščenosti. Trdni delci PM
10
in PM2,5
so škodljivi predvsem za naša dihala in ožilje, CO2
in ozon pa igrata odločilno vlogo pri segrevanju zemeljske atmosfere, pojasnjuje, zakaj je vsakemu portretu dodal še vrednost kakovosti zraka (AQI); pri vseh portretirancih je znašal znatno več od še sprejemljive vrednosti 100.»Tri dni sem preživel v Pekingu, pa me je začelo peči v grlu in nosu, preden sem si nadel masko in jo potem ves čas nosil. Nadaljeval sem v Katmanduju, ki je v dolini, poleg tega pa še posebej obremenjen še s prašnimi delci, tam mi je postalo takoj precej slabo. Ob prihodu v Delhi pa sem imel že vročino in sem zbolel. Malo predolgo sem bil v teh mestih, turisti jih navadno prej zapustijo,« deli še osebno izkušnjo. V Aziji je preživel november, december in januar, ko se je vrnil domov, je kmalu izbruhnila epidemija. »Maske so dobile povsem drug pomen, moj projekt je bil nekaj časa mrtev. A medtem ko začenjamo mi maske počasi snemati, jih moji portretiranci ne morejo,« še sklene fotograf. Dihati čist zrak je ena izmed temeljnih človekovih pravic, za katero so mnogi krivično prikrajšani. Nam je pandemija, ki nas je skrila za maske in začasno upočasnila, pomagala razmisliti, kakšen zrak želimo dihati?
