Čeprav je že omenil, da bi takšen arhiv lahko postavili poleg apostolske knjižnice, papež še ni razkril, katere filme naj bi vatikanska filmofilska »knjižnica« vsebovala. Papež se je nad filmi navdušil že v mladih letih, ko so ga starši večkrat odpeljali v kino. V ranih najstniških letih so mu bili všeč filmi takrat znanih italijanskih igralcev Anne Magnani in Alda Fabrizija. Kot je dejal, si je takrat v dobrih desetih letih ogledal vse filme teh igralcev.
Filmi iz obdobja italijanskega neorealizma v kinematografiji so mu intenzivno posredovali tragedijo svetovne vojne in mu odprli nov pogled na dogajanje. Takšni filmi bi bili po njegovi oceni potrebni tudi v današnjem času pandemije, še posebej pomembno pa se mu zdi, da bi skozi filme lahko videli tudi razmišljanje otrok, je v pogovoru za Il Messaggero dejal papež. Veliko razkritje je bilo tudi, katere filme papež še obožuje. Gre namreč za filme Federica Fellinija, s katerimi je Cerkev ob njihovem nastanku zaradi moralno spornih vsebin imela precejšnje težave. Toda filmi, kot sta La Dolce Vita ali Casanova, so medtem že postali klasiki, Katoliška cerkev pa malce bolj konservativno spravljivejša. Kdo ve, morda bodo tudi Fellinijeva dela s papeževim blagoslovom pristala v vatikanskem filmskem arhivu.