Grmada je – tako je razumeti edina dva doslej prepoznavna zaščitnika svetlih tradicij slovenske (»pa možda i šire«) diplomatske protokolarne prakse – še bolj kot Sedarju s širokokrajnim pokrivalom pred Miloradom Dodikom namenjena vsem, ki bi si drznili sploh pomisliti, da bi takšno prakso morda nadaljevali.
Za začetek naj poudarim, da mednarodno pravo na področju diplomatske protokolarne dejavnosti povsem jasno določa, da je ob predaji akreditivnih pisem mogoče uporabiti eno od treh vrst oblačil, med katerimi je (poleg temne obleke in diplomatske uniforme) tudi slovesno nacionalno oblačilo. Damijan Sedar v Sarajevu in pred njim njegova kolegica Lea Stančič v Bukarešti ter Kišinjevu torej nista prekoračila mednarodnih pravil in uzanc tega področja, ki jih slovensko diplomatsko pravo brez vsake rezerve sprejema za svoje. Nasprotno! Pokazala sta – vsak po svoje – da prihajata iz okolja, kjer tradicija nekaj velja, da sta na to ponosna in da sta dovolj pogumna za soočenje z očitki ter zmerjanjem, ki bodo temu sledili iz domačih logov!
Ker akreditivnih pisem Sedar ni predajal kot zasebnik, pač pa kot najvišje imenovani predstavnik slovenske države v drugi državi, bi mu pri utemeljitvi njegovega izbora oblačila ob predaji in ozaveščanju javnosti o tem lahko pomagalo kako sporočilo za javnost, morda celo z matičnega ministrstva, torej z ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). Ker je to umanjkalo, naj povzamem Sedarjevo sporočilo, ki splošni javnosti vse doslej ni bilo posredovano.
Narodna noša iz Prevalj
Damijan Sedar je v utemeljitvi izbora oprave, v kateri je akreditivna pisma predal članu predsedstva Bosne in Hercegovine Miloradu Dodiku, poudaril tudi, da gre za narodno nošo iz Prevalj, torej iz kraja, kjer je pred sto leti in več delovala po vsem svetu znana guštanjska železarna, od koder so opremljali vse novogradnje v takratni Avstriji, tudi nove železniške proge v Bosni. Konkreten (tako kritiziran) širokokrajni klobuk je originalen kos narodne noše, ki ga pri plesu uporablja član folklorne skupine iz Prevalj, uspešen podjetnik, po rodu iz Bosne. Sedarju ga je za to priložnost zgolj posodil, saj je skupaj s preostalo opravo neprecenljiv kos slovenskega narodnega bogastva, pa tudi pogosto v uporabi, kadar folklorna skupina nastopa.
Damijana Sedarja kot mlajšega kolega v MZZ poznam bolj bežno. Lahko bi se navzel prevladujočih manir v tem ministrstvu, bil bi povprečnež, neizstopajoč, tako rekoč v varnem zavetju plehkosti. Zdaj je bil prvič imenovan za slovenskega veleposlanika in z uvodno gesto se je naredil za model. V državi, ki jo slovenska politika pogosto želi imeti za prednostno okolje svoje dejavnosti, je to velika odgovornost! Predaje akreditivov v opremi prevaljske narodne noše zagotovo ni naredil po pomoti ali ne vedoč, kaj bo sledilo. Očitno je Damijan Sedar vsaj malce iskrivega duha in pronicljivosti podedoval po svojem starem atu Ivanu Dretniku Ajtniku, ki je davnega leta 1990 kot najstarejši poslanec takratne tridomne skupščine na začetku mandata bleščeče vodil to 240-glavo parlamentarno množico.
Pa še nekaj se mi zdi upoštevanja vredno. Pred 12 leti sem v času slovenskega predsedovanja Svetu EU nekajkrat vodil ministrsko zasedanje Sveta in v tej funkciji opravljal tudi sprejem kopij akreditivnih pisem veleposlanikov, ki so jih Evropski uniji pošiljale države vsega sveta. Ob tem sem opravil krajši vljudnostni pogovor z več desetimi veleposlaniki in veleposlanicami, od katerih je bila večina v nacionalni opravi. Lepo je bilo videti diplomate, ki so samozavestno in veselo govorili o svoji državi in jo predstavljali tudi z oblačilom. Niti slučajno nikomur ni prišlo na misel, da bi se vrednostno opredeljeval glede tega, kako je bilo videti obuvalo ali kaj je imel kdo od njih na glavi. Če kdo želi konkretnejše informacije, obstaja fotografski material o vsakem od teh srečanj.
Kdo ima in kdo nima rad narodnih noš
So seveda tudi države, ki narodne noše niti ne poznajo. A Slovenija to bogastvo ima, ga neguje in ni razloga, da ga ne bi uporabili takrat, ko je primerno, in tako, kot je dostojno. Na uradnih sprejemih, ki jih prirejajo avstrijski, nemški ali skandinavski (vključno z baltskimi) resorji in njihove ambasade, je pogosto mogoče srečati koga v usnjenih hlačah do kolen z grobo pletenimi nogavicami, v lodnastem suknjiču ali ulanskem okrasju, pa tudi kaka gospa ali gospodična se najde, ki je v narodnem okrasju videti kot šopek rož. Ker nisem ravno vnet obiskovalec tovrstnih srečanj, ne bom navajal dalje.
Torej: Sedar je smel predati akreditive v narodni noši, ob tem je bosanskemu vrhu lahko primerno utemeljil, zakaj prav ta noša in kako je kraj, od koder v Sloveniji prihaja, povezan z Bosno in Hercegovino, tako v zgodovini kot v današnjem času.
Kdo ima in kdo nima rad narodnih noš in kakšen odnos imamo do lastnih tradicij, pa je že naslednje vprašanje.
Upam, da je nekdanji veleposlanik Peter Toš, ki zagotovo pomni takšne čase, protestiral vsaj tako vehementno tudi takrat, ko so njegovi kolegi, jugoslovanski ambasadorji, akreditive predajali v partizanskih uniformah. Verjamem namreč, da je bil takrat prav tako načelen doktrinarni purist, Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih pa je nespremenjena že odsihmal.
Nekdanjega veleposlanika Iva Vajgla pa si kar predstavljam ob predaji akreditivov švedskemu kralju ali avstrijskemu predsedniku v lični štajerski narodni noši z modrim predpasnikom. A tega ne bo. Najprej zato, ker ne bo več predajal akreditivov, potem pa zato, ker tega ne bi upal storiti (čeprav bi bil lep).