Nepisano pravilo pravi, da ima pri sprejemanju družbenih odločitev največji vpliv vedno tisti (ljudstvo, stranka, politik…), ki nadzoruje oziroma obvladuje proces pripravljanja odločitev. V njegovih rokah sta dejansko moč in oblasten vpliv na izbor predlaganih odločitev. Formalna pristojnost organov odločanja, tudi parlamenta, ni odločilna. Zakaj je obvladovanje procesa, v katerem se pripravljajo družbene odločitve, tako pomembno?
Ker je svoboda izbire med možnimi rešitvami družbenih problemov največja prav na začetku procesa odločanja, ko se dejansko kreirajo odločitve. Prav tukaj se rojeva tudi avtokratska moč oblastnikov. Svoboda izbire med razpoložljivimi odločitvami je takrat, ko državni zbor glasuje o predlaganih zakonskih rešitvah (jih potrdi ali zavrne), skoraj nična. Šteje le še število poslanskih glasov, ne pa legitimnost in učinkovitost predlaganih odločitev.
Legitimnost (neposrednost) odločanja je odvisna od tega, ali so razlogi za sprejemanje nove ali spreminjanje obstoječe zakonodaje javnosti predstavljeni, preden se začne zakonodajni postopek. Javnosti morajo biti predstavljeni tudi kriteriji in merila, s katerimi se ocenjujejo in izbirajo odločitve. Naj spomnim, da imamo že nekaj let na razpolago metodologijo kazalnikov (skupaj kar 90), s katerimi se kvantitativno meri tudi materialna, družbena in okoljska blaginja prebivalcev. Politiki nasploh, zlasti pa avtokratsko nastrojeni, se brez izjem izogibajo uporabi teh kazalnikov.
V primeru zakona o vodah vlada v avtokratski maniri javnosti ni predstavila razlogov, ki narekujejo sporne posege na področje vodnih zemljišč. To področje od leta 2002 ureja direktiva EU o vodah. Na njeni podlagi je bil v Sloveniji istega leta sprejet veljavni zakon o vodah. Zakon ne dopušča nobenih posegov v vodni prostor pa tudi ne izjem, kakršne prinaša zavrnjena novela zakona.
Rezultat referendumskega glasovanja, proti zakonu je glasovalo skoraj 700.000 ali 87 odstotkov volilcev, ne preseneča. Volilci smo izkoristili priložnost, da povemo, kaj si mislimo o ravnanju avtokratske oblasti. Posegi v vodna zemljišča, ki bi jih dopustil zavrnjeni zakon, so škodljivi in nedopustni. Vlada je v tem primeru ravnala, kot da bi namesto določbe, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, v ustavi pisalo, da ima v Sloveniji oblast avtokrat Janša s svojimi privrženci.
Vodna zemljišča smo rešili pred nasilnimi posegi avtokratske oblasti. Grožnje, ki jih kot po tekočem traku ustvarja avtokratska oblast, pa nam pretijo brez prestanka. Sprašujem se, ali bo Janez Janša našel izhod iz sveta svojih morastih sanj o noriškem kraljestvu. Iz vsega srca mu želim, da bi vendarle spoznal, da ga bo ljudstvo najbolj cenilo, ko se bo izkazal v prizadevanjih za dobrobiti materialne, družbene in okoljske blaginje državljank in državljanov Slovenije.
Janez Krnc, Litija