Najbrž je vsak, ki ima otroke, mlajše od deset let, prisiljen občudovati Challeta Salleta. Pravim prisiljen, ker prostovoljno se odrasel človek težko pripravi do tega, da bi poslušal pesmice o puncah, ki ne morejo zdejle, ker pijejo koktejle, vendar ko si enkrat v poslušanje teh pesmic prisiljen, ne moreš ne občudovati tega, da pri Challetu Salletu tisti, ki vozijo boljši avto, znajo tudi igrati na flavto. A ne gre le za to, da so Challetove rime tako genialno bebaste, gre tudi za to, da je Challe tisti redek tip človeka, ki ga enostavno moraš imeti rad. Četudi je – ali pa ravno zato – nabildan, potetoviran in ima naglas. Challe je v bistvu en tak srček kot Luka Dončić in resda ne zna tapkat žoge, mu pa zato brez težav verjameš, ko poje Če znaš računat na pamet / lahko računaš name / če lajf te kdaj spotakne / js bom ta, k te ujame.
Zato je dokaj razumljivo, da je Challe Salle kot lego kocke in da ga imajo vsi otroci radi. In razumljivo je tudi, da Challe Salle skrbi za to svojo plišasto podobo...
