Zlata doba centralnega bančništva se je začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi izkušnje s stagflacijo, ko se inflacija, kljub anemični gospodarski rasti in visoki stopnji brezposelnosti, ni umirjala. Odgovor na to je bil, da je potrebno manj političnega in več ekspertnega odločanja. Demokratični primanjkljaj v odločanju naj bi opravičila učinkovitost profesionalnega vodenja ekonomskih politik. Tako se je uveljavil koncept neodvisnih centralnih bank s samostojnim vodenjem denarne politike. Cilj te politike je postal nizka stopnja inflacije (dva odstotka), ki so jo centralne banke zagotavljale s spreminjanjem svojih obrestnih mer in ne več z uravnavanjem količine denarja v obtoku. Denarna politika se ni več koordinirala s fiskalno politiko, ampak je postala vodilni instrument ekonomske politike. Primat nizke inflacije nad polno zaposlenostjo je spodbujal restriktivno denarno politiko, kljub temu da gospodarstvo ni delovalo s polno kapaciteto. Fiskalnim politikam pa je bila prepuščena vloga zagotavljanja vzdržne ravni javnega dolga z omejevanjem javne potrošnje in z zniževanjem vloge države v ekonomskih tokovih.
Takšen koncept stabilizacijske ekonomske politike je bil prevladujoč vse do finančne krize leta 2008, ko se je nenadoma zrušil mit o stabilnem gospodarskem ravnotež...
