Zame je vedno vodilo srce in samo srce oziroma misel iz Malega princa, da je treba gledati s srcem. Seveda v realnem življenju ne gre vedno tako. Življenje nam sploh zdaj, v tem pokoronskem času in koronacunamiju, prinaša nič kaj romantične in čustvene odločitve. A kljub vsemu vedno želim, da me novi sodelavec prepriča s svojo energijo, srčnostjo, predvsem pa z ogromno strasti do našega kulinaričnega poslanstva, ki je daleč od komfortnega.
Kako je epidemija spremenila Kaval Group?Covid nam je vsem prinesel ogromno škodo, tako finančno kot čustveno, osebno, in prepričana sem, da še ni do konca pokazal zobe. Tukaj niso le zaposleni v kulinariki, zadaj so veččlanske družine, brezposelni partnerji, otroci v stiski. Vse to se odraža povsod in na vseh ravneh. Še dolgo, tudi po tem, ko bomo smeli na polno delovati, se bodo nezaceljene rane celile. Ker me skozi življenje vedno vodi pozitivna misel in ker vem, da za vsakim dežjem posije sonce, nam je tudi to pomagalo, da smo z lažjim srcem pozabili na vso vloženo energijo in trud ter se težko, a vseeno odločili, da zapremo lokal, ki nam je prinašal negativne bilance. Čez čas bomo razumeli, da se nam je pravzaprav zgodilo to, kar bi se moralo že davno. A bili smo čustveno privezani na prostor, na svoje drage zveste goste. A tam, kjer se zapirajo ena vrata, se na polno odpirajo nova, lepša, boljša. Tako se vsa ekipa kmalu seli v nov, prenovljen, polepšan, legendaren lokal restavracija Pen Klub. Že zdaj se veselimo in komaj čakamo obiskovalce, ki jih bomo razvajali pod taktirko chefa Mojmirja Šiftarja. Po drugi strani smo našli rešitev, ker ni več toliko turistov, in smo naši najboljši restavraciji Strelec na ljubljanskem gradu skrajšali delovni čas ter tako uredili normalno obratovanje, predvsem z vidikom, da je kader bolj spočit in zadovoljen.
Vse več gostinskega kadra se je preusmerilo v delo v proizvodnji. Lahko pričakujemo, da bo imela gostinska panoga težave pri privabljanju svojega kadra nazaj? Delavci v proizvodnih enotah imajo kljub izmenskemu delu najverjetneje bolj urejen in ustaljen delovnik od tistega v gostinstvu.Žal vse navedeno drži. Če se je v letu 2019 vpisalo v gostinske šole po Sloveniji okoli 3000 dijakov in učencev, se jih je letos po mojih informacijah manj kot 300. To kaže na odnos do gostinskega poklica, za katerega se zdi, da nima niti prihodnosti niti upanja na boljše čase. Ogromno gostinskih starih mačkov se je dobesedno čez noč prekvalificiralo v druge dejavnosti, največ v obrtniške in v dejavnosti, ki so iskane, po katerih je povpraševanje: slikopleskarstvo, keramičarstvo, krovstvo, prodajanje barv, delo za tekočim trakom. In potem ugotovijo, da imajo v tem poklicu proste sobote, nedelje, praznike, da so na popoldneve doma z družino, da ne smrdijo po čebuli, ribah. Zakaj bi se vrnili v kulinariko, ko pa je drugje bolj varno zavetje in bolj gotovo delovno mesto? To se sprašuje marsikdo, z izjemo najbolj strastnih in predanih kulinarki. Ponovno se napovedujejo novi vali in spet bodo najprej na udaru gostinci, turizem. Je pa še ena grda in žalostna plat postkoronskega dogajanja. Po stiski gostincev, ki so že med prvim in potem drugim valom dokončno odpustili, se je zdaj, ko se lahko ponovno deluje, zgodil gostinski kanibalizem. V našem podjetju nismo nikogar odpustili. Skupaj smo trepetali, se po neskončno dolgih telefonskih klicih tolažili, se hkrati hrabrili, zdaj, ko smo končno dočakali sprostitev in delo, pa jih drugi snubijo za pol evra boljšo plačo… Ni lepo, ni fer, a vsi smo v krču, saj na trgu ni kadra. Zaradi prevelikega povpraševanja po gostincih, natakarjih, kuharjih, tem rastejo ambicije po višji plači, ki pa niso realne glede na gostinski posel, na koncu koncev lahko te visoke plače zaposlenih gostinca tudi potopijo.
V kakšni formi vstopa panoga in vi, kot Kaval Group, v poletje?Kar nekaj mojih dobrih prijateljev iz finančnih voda mi je svetovalo, tako med prvim kot drugim lockdownom, naj kar zapremo in osebje damo na cesto. Napovedovali so, da se še leta ne bomo pobrali. No, nismo upoštevali strokovnih nasvetov, nismo bili racionalni, nismo gledali zgolj številk in negativnih bilanc, ki so bile porazne. Če nam država ne bi pomagala, bi se bi vsem gostincem zgodil črn scenarij. Dejstvo pa je tudi, da se zdaj natančno kaže tista prava moč, vera, energija in vrednota. In to, da se ne sme obupati. Zdaj se vidi, iz kakšnega testa smo. So še hujše reči, težje in res nepremagljive. Kavalovci smo zelo povezani, smo več kot sodelavci, smo prijatelji in si zaupamo. Znamo skupaj potegniti, drug drugemu pomagati, se vzdigovati ter iti naprej. Če ni strasti, pripadnosti, zdrave ambicioznosti, se kulinaričnega poslanstva pač ne greš.