Pesnica Cvetka Lipuš, med drugim tudi dobitnica nagrade Prešernovega sklada, je na pesniško pot stopila konec osemdesetih let z intimizirano liriko, ki se je vse bolj primikala k bivanjski tematiki, ob čemer je v zbirkah Geografija bližine (2000) in Spregatev milosti (2003) razširila svoj prostor izrekanja, pesniški subjekt pa je postal »kartograf življenja« in sčasoma tudi minevanja. Popotovanje po telesnih in duhovnih pokrajinah namreč postopoma načenja dvom, da »morda drvimo v nikogaršnji prostor«, ki se pne nad »nebom, ki je prenehalo biti vzrok za bivanje«. Avtoričina poezija pogosto preigrava strategije preživetja, ki se vse bolj soočajo z neizpodbitnim dejstvom človekove končnosti in se na koncu sprijaznijo z naravnim potekom stvari, kar v novi pesniški knjigi Odhajanje za začetnike odseva v pomiritvi »vse bo dobro, vse bo prav« ob najdeni (in začasni) obali, s katere človek spet odpluje.
Nove pesmi so duhovno-refleksivno logičen nasledek preteklih in gradijo na z leti pridobljenih življenjskih izkušnjah (»Svoje malce obnošeno / življenje, na komolci...
