Na prosti ponedeljek kolesarske dirke po Franciji je Tadej Pogačar novinarjem razlagal, da so mu sončne opekline krajšale spanec v zadnjih dneh. Nič čudnega, če pa je bila pretekli teden v Franciji prava poletna pripeka, 22-letni kolesar s Klanca pri Komendi in druščina pa so vsak dan na kolesu preživeli štiri ure in več. Na dan torkove 16. etape, ki je bila dolga natanko 169 kilometrov, pa so vsi doživeli temperaturni šok. Vsi udeleženci dirke po Franciji so v svojih potovalnih kovčkih morali poiskati bunde, saj je termometer zjutraj v Andori kazal pet stopinj Celzija, ob tem pa je padal tudi dež.
Premor za preoblačenje
Izrednih razmer so se zavedali tudi organizatorji. Etapa se je v Andori začela na rekordni nadmorski višini 2080 metrov, zato so se kolesarji sprva morali spustiti v dolino. Dolg spust so organizatorji razdelili na dva dela, nekaj metrov pred tako imenovanim kilometrom nič pa so organizirali postanek, da so se kolesarji lahko preoblekli v suha in kratka oblačila, saj so za začetek na sebi imeli še tople jakne in dolge kolesarske hlače, da ne bi prišlo do nepotrebnih bolezni. »Začeli smo v res hudem mrazu. Nato pa smo prvi dve uri kolesarili res na polno,« je po tekmi razlagal nosilec rumene majice Tadej Pogačar, ki je s tem opisal, kako dolgo je trajalo, da se je v ospredju oblikovala ubežna skupina 13 kolesarjev, ki jo je glavnina lahko varno spustila v boj za etapno zmago.
Ekipa UAE Emirates je glavnino nato v zmernem tempu vodila prek preostalih treh kategoriziranih vzponov dneva, za ubežniki pa so imeli tudi petnajst minut zaostanka. Ko je že bilo videti, da bo dan za nosilca rumene majice povsem miren, sta za nerazumljiv napad v zadnjih ravninskih kilometrih etape poskrbela člana Jumbo-Visme Wout Van Aert in Jonas Vingegaard. Do razlik ni prišlo. »Čeprav mogoče ni bilo videti, je za mano zelo naporen dan. Najprej smo leteli po cesti, nato je bilo mirno, na koncu pa ognjemet,« je bil slikovit pri opisu dogajanja Tadej Pogačar. »Res ne vem, kaj sta želela Van Aert in Vingegaard. Še enkrat več se je pokazalo, da moraš biti pozoren, četudi je cesta ravna kot palačinka. Sam sem le sledil kolesom, čeprav nisem vedel, za kaj gre,« je bil še naprej pesniško razpoložen Pogačar.
Mohorič inspiracija za Konrada
V ubežni skupini so se znašli kolesarji s povsem različnimi predispozicijami, na žalost pa tam ni bilo nobenega slovenskega kolesarja. Odlično pa sta z ne preveč zahtevnimi vzponi opravila tudi dva sprinterja, ki pa do samega obračuna za etapno nista mogla priti. Vse skupaj je preprečil avstrijski državni prvak Patrik Konrad (Bora-Hansgrohe), ki je napadel daleč pred ciljno črto. Od skupine ubežnikov se je odlepil že pred zaključkom prelaza Col de la Core (prva kategorija, 13,1 km, 6,6-odstotni naklon), 29-letni Avstrijec pa je nato ves čas kolesaril sam ter uspešno prestal tudi nevaren spust s predzadnjega prelaza Col de Portet-d'Apet. Gre za enega najzahtevnejših spustov v Pirenejih, ki je še posebno nevaren v vremenskih razmerah, kakršne so bile v torek. To je na svoji koži najbolje izkusil Fabio Casartelli, ki je leta 1995 na enem izmed ovinkov zletel s ceste in je celo izgubil bitko za življenje.
»Ponosen sem. To je največja zmaga v moji karieri, dosegel pa sem jo v majici državnega prvaka. Čas za ta dosežek res ne bi mogel biti boljši,« je bil navdušen Avstrijec, ki je imel v mislih tudi to, da za prihodnje leto še nima podpisane profesionalne pogodbe. Zmaga na Touru mu bo pri iskanju novega delodajalca v veliko pomoč. »Že trikrat sem bil v begu na Touru in vedno čakal do konca. Mohorič in Mollema sta dokazala, da je napad lahko uspešen tudi od daleč, zato sem se zanj odločil tudi sam. Hvala bogu, da so me noge poslušale,« se je za zmago malce zahvalil tudi Slovencu Mateju Mohoriču.
