Nina Pejič: Podobna organizacija v Sloveniji ne obstaja. Glede na to, da je Kitajska druga največja na svetu in ima potencial postati največja, hkrati pa je z njo močno povezano tudi slovensko gospodarstvo, je to zelo presenetljivo. Takšne skupnosti namreč povežejo podjetja, ki lahko nato skozi poslovni svet spregovorijo z močnejšim glasom, hkrati pa se učijo drug od drugega. Kitajski trg je ogromen, po navadi se podjetja za prodajo osredotočajo na eno samo mesto ali regijo, zato je ključno, da si med seboj pomagajo, saj je konkurenca na kitajskem trgu velika. Po drugi strani pa Slovensko-kitajski poslovni svet združuje tudi kitajska podjetja ali podjetja s kitajskim kapitalom v Sloveniji, jim pomaga rešiti marsikatero prepreko in jih približa slovenski poslovni skupnosti. Poleg tega je ena izmed naših glavnih nalog tudi informirati podjetja o politični ter ekonomski situaciji v obeh državah, o spremembah, ki se posebej v zadnjem času na političnem področju močno kažejo.
Žiga Vavpotič: Včasih se kdo vpraša, komu služimo, kitajskemu ali slovenskemu trgu. Obema. Če pa bi morali izbrati le enega, bi gotovo lahko rekli – to organizacijo potrebuje predvsem Slovenija.
Kateri so bili prvi rezultati po ustanovitvi sveta in kako so se na ustanovitev odzvala slovenska podjetja in kako slovenski vladni gospodarski odločevalci?Nina Pejič: Slovenska podjetja so se odzvala zelo pozitivno. Rezultati se kažejo predvsem v hitrem reševanju izzivov in težav, s katerimi se podjetja srečujejo. Poskušamo jim pomagati prek kitajskega veleposlaništva v Sloveniji kot tudi prek slovenskega v Pekingu, poskušamo odpirati vrata in se veliko pogovarjati z vsemi deležniki, tudi z odločevalci, na lokalni in državni ravni. Slednji so se na ustanovitev odzvali večinoma pozitivno ter nas redno obveščajo o zadevah, ki so lahko pomembne za našo gospodarsko skupnost.
Žiga Vavpotič: V času pandemije smo pomembno vplivali na dobre odnose med državama in verjamem, da smo vzpostavili pomembne povezave v mediaciji, da je Kitajska razumela, da jo Slovenci jemljemo za prijateljsko državo.
Katere so največje prepreke, izzivi, s katerimi se srečujejo slovenska podjetja ob vstopu na kitajski trg?Nina Pejič: Največje ovire, s katerimi se slovenska podjetja ob vstopu na kitajski trg srečujejo, so povezane s kulturnimi razlikami, pa tudi z gospodarskimi in političnimi ovirami. Na Kitajskem oblast sprejema odločitve veliko hitreje, kar vpliva na razmere na trgu, zato mora prilagajanje podjetja potekati izjemno hitro. Veliko temelji tudi na lokalnih institucijah, kjer se že sama zakonodaja hitreje spreminja in podjetja težko sledijo vsem novim spremembam v tako hitro rastoči državi, kjer regije, mesta medsebojno tekmujejo za doseganje čim boljših ekonomskih rezultatov. To pomeni, da je tveganje visoko. V Sloveniji so po drugi strani spremembe dolgotrajen proces. Hitre spremembe se seveda dogajajo tudi na trgu, konkurenca je resnično velika, zato je ključno, da iz Slovenije na Kitajsko pošiljamo nišne produkte ter storitve.
Podjetja velikokrat tudi ne vedo, kje začeti. Nekatera že prej delujejo mednarodno in se prej ali slej na različnih dogodkih, sejmih srečajo s Kitajsko. Težje pa je začeti, če prej s Kitajsko nimaš stika, ne poznaš poslovnega sistema in zanesljivih partnerjev na drugi strani. Takrat se podjetja obrnejo na nas za povezovanje ali pa na eno izmed slovenskih podjetij, ki se ukvarjajo s svetovanjem glede vstopa na kitajski trg.
Ko pride do kulturnih razlik, so težave s komunikacijo najočitnejše, posebej pri pogajanjih, sklepanjih pogodb. Procesi se zavlečejo in to marsikatero podjetje, ki tega ni pričakovalo, preseneti. Poleg tega so na kitajski strani poslovni partnerji večkrat ogromna podjetja, kjer glavnega odločevalca sploh ni mogoče dobiti za pogajalsko mizo. Pride do nezaupanja, tudi neodzivnosti druge strani. To je posledica tega, da se na Kitajskem zaupanje gradi leta in leta, gre za dolgoročne odnose.
Kako je po vašem v Sloveniji sprejet kitajski kapital in na katere ovire najpogosteje naletijo kitajski investitorji v Sloveniji?Nina Pejič: Kitajski kapital je večkrat sprejet s sumničavostjo, tudi v medijih. Primer Gorenja je najboljši prikaz, kako je negativen sentiment odigral svojo vlogo pri sprejemu investicije multinacionalke v Slovenijo in kako se je javnost motila. Le v letošnjem letu je Hisense z novo tovarno televizij v Sloveniji zaposlil 700 ljudi. Res pa je, da so morali vlagatelji podjetje prestrukturirati.
Žiga Vavpotič: Kitajski investitorji se srečujejo z ogromno birokracije in dolgimi postopki za pridobivanje dovoljenj, kar sicer ni lastnost samo kitajskih, ampak na splošno vseh investitorjev. Je pa res, da je nerazumevanje Kitajske pogosto razlog, da jih gledamo še vedno postrani, z nerazumevanjem, kot že omenjeno, s sumničavostjo.
Kolikšno vlogo pa pri sodelovanju igra različna kultura? Lahko mogoče navedete tudi kakšno anekdoto?Nina Pejič: Kot rad pove ustanovitelj podjetja Cosylab, ki je eden izmed naših članov, tudi kulturne razlike se presežejo, če obstaja interes za delo na obeh straneh. Seveda pa so kulturne razlike velike, vplivajo na fleksibilnost dogovorov, včasih si prepričan, da si se nekaj dogovoril, pa se čez nekaj dni dogovor spremeni. Še težje je v času krize zaradi covida-19, trenutno slovenska podjetja težko odpotujejo na Kitajsko, kitajske delegacije pa v Slovenijo.
Žiga Vavpotič: Veste, že pri mizi je prvi šok, ko na Kitajskem ob hrani postrežejo toplo vodo. Kitajska težko razume, da veljajo pri nas urniki, ki ščitijo delavce, da delajo osem ur. Hierarhija je še nekaj, kar težko razumejo kitajski kolegi – zdi se jim nezaslišano, da v dvigalo ali restavracijo pred direktorjem vstopijo zaposleni.
Lahko prosim predstavite zgledne primere sodelovanja slovenskih in kitajskih podjetij, kaj to sodelovanje prinaša za posamezna podjetja in kaj za državo Slovenijo?Žiga Vavpotič: Gotovo je vstop Hisensa v Gorenje eden boljših primerov sodelovanja. Hkrati veste, da je ciprsko podjetje Outfit7, ki ima v lasti Ekipo2 in več kot 300 zaposlenih, tudi kupilo kitajsko podjetje – od takrat so povečali število zaposlenih tudi v Sloveniji. Na Kitajskem imata tovarno Krka in Cablex. Vinakoper uspešno osvajajo kitajski trg. Teh zgodb je res vedno več. Takšno sodelovanje podjetju prinese možnost skokovitega razvoja, gre za preskok v svet multinacionalk, doseganje trgov v tujini, tudi zunaj Kitajske, poteka mnogo hitreje. Gre za dotok velikega kapitala. Za Slovenijo poleg neposrednega finančnega doprinosa to pomeni visokotehnološki razvoj, večjo produktivnost, nova delovna mesta, država lahko postane regionalni ekonomski šampion ter posledično več vlaga tudi v socialne politike, v ljudi.
Kakšen pa je trenuten vpliv gospodarskih sankcij do Kitajske na slovensko-kitajsko poslovanje oziroma kako se podjetja soočajo s tem obdobjem?Nina Pejič: Nekatera podjetja imajo velike težave. Problem namreč nastane, če je kitajsko podjetje na ameriški tako imenovani črni listi, saj to prinese s seboj velike posledice za njihove mednarodne oddelke, kar vpliva tudi na evropska podjetja, ki z njimi sodelujejo – veliko skupnih slovensko-kitajskih projektov tako stoji že več let, to se dogaja tudi našim članom.
Žiga Vavpotič: Tisto, na kar pogosto opozarjamo Slovenijo, je: naša država si ne sme privoščiti diskriminatornosti. Prav je, da postavljamo jasna pravila, vendar morajo ta veljati za vse. Vztrajno bomo trdili, da je edina prava pot slovenske zunanje politike ta, da sodeluje z vsemi velikimi državami. Samo to lahko na dolgi rok pomaga naši državi pri globalnem povezovanju.