Kaj je tisto, kar ustvarja prostor in njegovo atmosfero, da se v njem počutimo dobro ali slabo? Zelo veliko stvari, saj gre za preplet arhitekture, notranjega oblikovanja in oblikovanja predmetov, za svetlobo, barve, teksture, materiale, ki nas spremljajo v vsakodnevnem življenju. Kustosinje Maja Vardjan, Cvetka Požar in Katjuša Kranjc so dve leti raziskovale 90-letno obdobje, v katerem se je pri nas razvijal interier kot disciplina, ki združuje vrsto praks, ki sodoločajo naše načine bivanja. Rezultat je razstava Svet znotraj (Oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes), ki jo bodo nocoj odprli v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Interier je integralni del arhitekture, ni le opremljanje prostorov, ampak že del projektiranja, četudi so v preteklosti in še danes arhitekti zelo malo govorili o njem, opozarja Maja Vardjan in dodaja: »Pri nas poklica interierista, ki bi bil strokovno uveljavljen, sploh nimamo. Tudi to je bil naš vzgib za razstavo, saj interier ni le samoumeven zaprt prostor, ampak tudi odnos med zunaj in znotraj, odnos do mesta, odnos do telesa, je celostno okolje, vzdušje, katerega bistvena značilnost je minevanje, fluidnost skozi čas, nekaj, kar se nenehno spreminja z nami.« Razstava je tako zasnovana skozi pet tem: nove kulture bivanja, telo in prostor, zunaj/znotraj, celostno okolje in fluidnost.
Začetki v tridesetih letih
Segment Nove kulture bivanja tako govori o dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, ko so se pri nas pojavili prvi razmisleki arhitektov o interierju in o tem, kako vpliva na naš način bivanja. Leta 1931 so slovenski arhitekti ustanovili revijo Arhitektura in ker so bili dobro seznanjeni z modernističnimi tendencami drugod po Evropi, so predvsem s pisanjem to področje vzpostavili tudi pri nas. »Realizacij pa žal ni bilo veliko; kljub temu pa so v tem obdobju začele nastajati prve modernistične vile,« pojasnjuje Cvetka Požar. »Privoščili so si jih lahko bogati meščani in večinoma so ohranjene do danes, interierjev pa, kolikor smo lahko izvedele, ni več, žal pogosto ne preživijo, oprema se obrabi, zamenja.«
»Za nas je bila,« pravi Katjuša Kranjc, »to skoraj travmatična izkušnja: ko smo odšle na lokacije in ugotovile, kako izredno malo je ohranjenega.« Še največ se je ohranilo po kulturnih institucijah, delavskih domovih, muzejih… »Za to dediščino nihče ne skrbi, odločanje o prenovah javnih prostorov je prepuščeno upravam, šolam, in tako izginjajo ureditve in oprema, ker njihove vrednosti odgovorni v teh institucijah ne prepoznajo in ker pri prenovah ne sodelujejo strokovnjaki, ampak pogosto kar zaposleni in obrtniki, odgovorni za vzdrževanje. Interierist namreč pri nas ne potrebuje licence, niti arhitekt mu ni treba biti, to lahko počne skoraj vsakdo in zato prihaja do uničenj. Tak je tudi primer Ravnikarjeve arhitekture Olo Kranj, kjer so na hodnike namestili stropove armstrong in zamenjali pohištvo.«
Osebna in strokovna presoja
Je torej presoja, kaj je vredno ohraniti in česa ne, zvedena na osebno mnenje v smislu »dajmo zamenjati te lustre«? »Vsekakor je pri načrtovanju in spremembah interierjev vedno navzoča tudi ideja osvoboditve – od neracionalnih gospodinjskih opravil, težkega dekorja, meščanskih omar. Toda če ni zraven stroke, se uničuje marsikaj vrednega,« pritrjuje Vardjanova. »V tridesetih letih so po Le Corbusierovem zgledu tudi pri nas arhitekti začeli govoriti o svetlih, zračnih prostorih, o higieni, o bolj zdravem načinu bivanja. Seveda je bilo to namenjeno bogatim naročnikom, a nekaj je bilo zgrajenih tudi delavskih stanovanj, žal pa o teh večinoma ni dokumentacije. Imamo pa dokumentacijo o krasnem interieru arhitekta Iva Spinčiča, kjer je videti modernistično pohištvo, ki bi ga zlahka imeli za sodobnega. S Stanislavom Rohrmanom sta ga narisala zelo veliko, ne vemo pa, za koga.«
Kustosinje so se posvetile tudi javnim prostorom in zanimiv primer je, kot pravi Vardjanova, leta 1936 zgrajena bežigrajska gimnazija: »Gre za projekt brezkoridorskih šol, kjer hodnik deluje kot trg okrog stopnišča, kjer se otroci zbirajo. In vesele smo, da smo odkrile kar nekaj gradiva, ki bo prvič prikazano prav na naši razstavi.«
Ena izmed novosti pri projektiranju, opozarja Cvetka Požar, je bila tudi diferenciacija tlorisa – prostori, ki so bili prej strogo ločeni, so postali večnamenski, jedilnica je postala tudi dnevna soba, stena med njima je padla, pohištvo je postalo lažje; ta trend se je potem še bolj razvil po drugi svetovni vojni: »V skladu s skrbjo, da bi si vsak lahko privoščil svetel in zdrav dom, je arhitekt France Tomažič v začetku tridesetih let izdelal projekt malih stanovanj z nizko najemnino in vrtom. Enonadstropna hiša na površini 48 kvadratnih metrov je bila načrtovana na 200 kvadratnih metrov veliki parceli. Oprl se je na nemške raziskave o tako imenovanem existenzminimumu. Načrtoval je naselje za 5000 prebivalcev, zgradili pa so le šestnajst hiš.«
Evolucija kuhinje
Tudi kuhinja je doživljala evolucijo. »Prva laboratorijska kuhinja pri nas je bila kuhinja Stanke Tancig, narejena po nemškem vzoru, s študijo gibov in korakov gospodinje; šlo je za čisto racionalizacijo uporabe. Te kuhinje so postale tipske, standardne, vgrajene so bile v stanovanja, zgrajena v petdesetih in šestdesetih letih,« pove Vardjanova ob razstavljeni kuhinji, enem redkih ohranjenih primerkov. Zanimivo je, dodaja Katjuša Kranjc, da je bila »pred tem na delu celo utopična ideja, tako vsaj kažejo dokumenti, ki smo jih našle, da v nekaterih blokih sploh ni bilo kuhinj, saj naj bi se ljudje, po ruskem vzoru, prehranjevali v menzah. A ta ideja ni preživela.«
K temu pa je treba dodati, pravi Kranjčeva, še povezavo z zunanjostjo, na primer s terasami in zasteklitvami. Segment razstave Zunaj/Znotraj govori prav o napetosti med tema dvema prostoroma, ki je velika dodana vrednost za bivanje. »Tak je primer Kristlove osnovne šole, kjer je arhitekt poskrbel za poglede v zunanjost na vseh straneh. To je tudi čas, ko se zunanje stene zamenja s steklom in s tem prostor poveže z zunanjostjo. Tak je primer Bončevega paviljona v Šiški, ki se odpira na obe strani…« Ki pa so ga uporabniki na eno stran zaprli. »Res je, ker ne razumejo prednosti dveh vhodov.«
Kot primer novejše dobre prakse razstava poudarja prenovo Linhartove dvorane v Cankarjevem domu, kjer so poskrbeli tudi za večje razmike med vrstami, saj smo ljudje v povprečju višji kot pred 40 leti, kot svetli obet pa kustosinje navajajo načrt prenove Delavskega doma Trbovlje, ki je nastal na pobudo delavcev, ki so ga sami zgradili in ga želijo prenoviti tako, da ne bo nič izgubljenega.
