Italijani čutijo praznino v svojih domovih, saj jih ob sobotnih večerih ne bo več obiskovala Raffaella Carra (1943–2021). Sprva je bila sicer predvsem filmska igralka, nato izjemno priljubljena televizijska pevka in plesalka, v drugi polovici življenja pa predvsem televizijska voditeljica, ki je s svojo sproščenostjo, inteligenco in odprtostjo duha ter z nasprotovanjem vsakovrstnim tabujem in lažni morali prav tako kot prej, ko je samo pela, podirala rekorde gledanosti.
Njena smrt v Rimu po bolezni, o kateri v javnosti ni hotela govoriti, je pretresla tudi vrh države. »Odhaja velika dama italijanske televizije, ženska z velikim talentom, polna energije in človeškosti, dama, ki nas je spremljala vse življenje. Adijo, Raffaella,« je dejal minister za kulturo Dario Franceschini, levo usmerjeni kristjan. Podobno meni premier Mario Draghi, ki je na čelu vlade narodne enotnosti: »Njen nasmeh in njena plemenitost sta spremljala več generacij Italijanov.«
V 60. letih je veliko igrala v filmih, leta 1965 je poskušala uspeti tudi v ZDA, kjer je skupaj s Frankom Sinatro igrala v filmu Ekspres polkovnika von Ryana. Vendar se je kmalu vrnila. V 70. letih je dosegla vrhunec kot pevka, ko je postala glavna zvezda v zabavnoglasbenih oddajah italijanske javne televizije RAI. Leta 1971 je izvedla pravo revolucijo na televiziji, ko je skupaj z znanim igralcem Albertom Sordijem zapela in zaplesala z razgaljenim trebuhom. Pesem Tuca, tuca, hvalnica življenju in ljubezni, je postala prava erotična provokacija, ki je razjezila tedaj še vedno zelo vplivno Katoliško cerkev.
Največji mednarodni uspeh pa je dosegla nekaj let zatem s pesmijo A far l'amore comincia tu, nekakšnim pozivom ženskam, naj svojim ljubimcem dajo vedeti, da si želijo spati z njimi. Pela jo je v nemščini, francoščini, angleščini in španščini, peli pa so jo tudi v drugih jezikih, celo v turščini.
Po Francu zavladala v Španiji
Zunaj Italije je imela, tudi s to pesmijo, največji uspeh v Španiji. Prav nenavadno je, kako je Carrova tako karakterno kot idejno, s svojim nasmehom in sproščenostjo pa tudi s svojo pričesko, očarala Špance in Španke leta 1976, ko so se po smrti diktatorja Francisca Franca, ki jim je vladal 36 let, končno lahko odprli sodobni zahodni kulturi. S svojo oddajo La hora de Raffaella (Ura z Raffaello) je postala tudi velika zvezda španske televizije. Ker je vplivala na špansko pop kulturo in utelešala svobodo, ji je leta 2018 španski kralj podelil državno odlikovanje. Zdaj pa, ko je ni več, je španski premier Pedro Sánchez na twitterju zapisal: »Njena glasba je razveseljevala naša srca, njen svobodni duh je polnil naše duše.« Velik uspeh je imela tudi v Latinski Ameriki.
Spomladi 1978, ko so teroristi iz Rdečih brigad ugrabili nekdanjega krščanskodemokratskega premierja Alda Mora (ki se je zavzemal za sodelovanje s komunisti), je zahtevala, da ob sobotah zvečer na RAI nehajo predvajati oddajo, v kateri je bila glavna zvezda. Vendar je morala popustiti, saj jo je pred malimi zasloni čakalo 30 milijonov Italijanov.
V njeni oddaji tudi Andreotti
Vse bolj je vodila tudi zabavne oddaje. Med gosti je bil denimo lahko smetar ali pa večkratni krščanskodemokratski premier Giulio Andreotti. V teh oddajah je šlo včasih za zelo banalne in trapaste stvari, včasih pa za zelo resne in pomembne. Tako so morali na primer ljudje, ki so telefonirali, uganiti, koliko fižolov je v kozarcu v studiu. S svojim bojem proti konservativnosti, dvoličnosti in lažni morali pa je postala prava junakinja za feministke in pripadnike gibanja LGBT. Z gosti je včasih celo jokala in užaljena je bila, če je kdo postavil pod vprašaj pristnost njenih čustev in namigoval, da je bilo vse zaigrano.
Njeno veliko uspešnost v vlogah pop pevke, plesalke, televizijske voditeljice, filmske igralke in lepotice je leta 1984 takole povzela revija L'Espresso: »Bolj ji ploskajo kot (predsedniku države) Pertiniju, dražja je od (nogometnega igralca) Michela Platinija, njen nastop pa je večji čudež, kot so čudeži (sodobnega svetnika) patra Pija.«