Ob tem se je vendarle treba vprašati, ali neki politični domišljavci res lahko tako zaničljivo komunicirajo in kar naprej ponižujejo slovensko nacionalno skupnost. Ter se kot državljanke in državljani Republike Slovenije naposled tudi odločiti, da takšnega poniževanja preprosto ne bomo več dovolili. Ne zatiskajmo si oči. Nacionalnega dostojanstva in pokončnosti nam ta politika zagotovo ne more nadomestiti. Oboje je pač odvisno od nas samih. Od vsakega od nas. In od tega obojega so v največji meri odvisni ugled, razvojna perspektiva in obstoj tako naše nacionalne skupnosti kot tudi države.

Zdaj, ko so se vladni politiki z zavajanjem in politikantskim razpihovanjem razdora nesramno lotili tudi naših vodotokov, plaž in prostega dostopa do vode, življenjsko nepogrešljive javne dobrine in največje dragocenosti naše domovine, pa smo vsak posebej in družno tako rekoč prisiljeni reči: »Dovolj je!«

Novela Zakona o vodah je žalitev in goljufija

Zagovorniki novele nas prepričujejo, da voda seveda ostaja javna dobrina, da pa je njeno kakovost, neoporečnost, pa tudi dostopnost do nje treba podrediti privatnim kapitalskim interesom. Govorijo nam, skratka, da bo naša voda bolj zaščitena, torej boljša, bolj kakovostna in zdrava, če bomo tik ob njo ali kar vanjo lahko gradili tako imenovane objekte za javno rabo – na primer trgovske centre z vso nepogrešljivo infrastrukturo, kot so parkirišča, skladišča, deponije, javna stranišča, okrepčevalnice z morda popularnimi hamburgerji, čevapčiči, pleskavicami, kebabom ipd. Ob takšne trgovske centre bodo domači in tuji investitorji dogradili še kakšen motelček ali hotelček, bencinsko črpalko ali igralnico. Zagotovo pa bo vse, kar se bo iz tovrstnih kompleksov cedilo, kadilo, odmetavalo, pometalo, odpadalo z njih, ob deževjih ali naraslih vodah morda kar teklo, pod skrbnim nadzorom njihovih okoljsko ozaveščenih lastnikov samih.

Vse to nam z nasmeški govorijo naravnost v obraz kljub vsemu okoljskemu neredu in kriminalu, ki smo mu priča. Pred našimi očmi in nosovi tudi na vodovarstvena območja, tudi v vode same, v potoke, mokrišča ali kar na dvorišča z visoko podtalnico vozijo tone in tone tako imenovanega komunalnega blata, ob nalivih ali visokih vodah na hitro izpraznijo kakšno čistilno napravo, ob nesrečah, požarih tudi zaradi človeške malomarnosti ali kar tako v vode kar zmeraj znova odtečejo kakšni strupi, v kraške vrtače ali odročnejše grape se nalagajo tako biološki, industrijski in gradbeni odpadki kot kemikalije, težke kovine, odslužena bela tehnika ipd. Vse to seveda zaradi dobička. Poleg tega vemo, da si je za dobro provizijo, za dobro podkupnino tudi v funkciji bodisi kakšnega inšpektorja bodisi lokalnega ali državnega politika mogoče zatisniti oči, si po potrebi zatisniti nos in za nameček onemogočiti pravočasno ter javnega zaupanja vredno analizo.

Nobenega poštenega in razumnega razloga torej ni, da kot prizadeti občani, državljani, kot dovolj ozaveščena civilna družba vsega tega ne bi videli in vedeli. Vendar se snovalci in zagovorniki novele Zakona o vodah za to preprosto ne zmenijo. Ker v svoji pohlepni nadutosti hočejo več. Predvsem pa so s to novelo zakona v igri dobički, razne dividende ter provizije in podkupnine, torej denar od v Sloveniji najbolj atraktivnih, najbolj dragocenih priobalnih in vodnih zemljišč.

Gre za 15- do 40-metrski pas obvodnih zemljišč. In hkrati za nedoločen obseg vodnih zemljišč. Oboje pomeni možnost zasipavanja, »utrjevanja« morske obale in dna, jezerskih, rečnih obrežij ter plitvin in korit, zasipavanje zatokov, drstišč, mokrišč, uničevanje prodišč, peščenih plaž, obvodnih logov, habitatov ter pozidavo, ograjevanje, betoniranje in asfaltiranje povsod tam, kjer bo seveda privatni kapitalski interes dovolj »prepričljiv«.

Če, skratka, to grozečo novelo Zakona o vodah in njene predvidljive posledice pogledamo dovolj racionalno in realno, je jasno, da so nam odločevalci na hitro, bolj ko ne skrivoma pripravili podlo, žaljivo, pa tudi hudo nevarno goljufijo, ki je ne samo zaradi nas in zanamcev, temveč tudi zaradi vsega, kar je v naših vodah in ob njih še živega, preprosto ne smemo dovoliti. Vsekakor je tudi ta novela dovolj očitno zasnovana v političnem prepričanju: »Narod je glup.«

Za to podlost si zaslužijo pošteno demokratično klofuto

Seveda si bodo botri, snovalci in plačani zagovorniki te novele zakona v predreferendumskem času prizadevali dokazati, da imajo prav in da smo vsi preostali preprosto »glupi«. Dopovedovali nam bodo, da državljanke in državljani kot lastniki vode ne potrebujemo tudi prosto dostopnih obrežij, morske obale ter rečnih in jezerskih korit. Dokazati bodo hoteli, da »narod« ne razume, kako je v resnici s podtalnico in posledičnim onesnaženjem pitne vode, kadar se vanjo zaradi dobičkov povezanih družb in izprijencev dobesedno sceja, zliva in sipa fekalno nesnago, strupe, olja, razna čistilna sredstva in težke kovine. K temu bodo verjetno že kmalu dodali še to, da je avtohtona, prosto živeča vodna in obvodna živad v resnici nekoristna nadloga, ki jo je še najbolje iztrebiti in nadomestiti s tržno zanimivimi vrstami.

Vse to in podobno bomo poslušali – in se seveda čudili temu, da si nas nekdo sploh drzne tako očitno, tako naravnost imeti za bedake. Vendar to čudenje ne bo dovolj. Vsakdo v Sloveniji se bo najprej moral sam pri sebi odločiti, ali se je tudi pred očmi lastnih otrok in vnukov pripravljen sprijazniti s političnim prepričanjem, da je skupaj s slovenskim ljudstvom pač »glup«. Sprijazniti se bo moral tudi z dejstvom, da se bodo današnji snovalci te goljufije že kmalu upokojili in se ob obilnih pokojninah, pač vsak do svojega bridkega konca, bolj ali manj zadovoljni z lastno umazano vestjo valjali tudi v bogatih dividendah, morda za nameček še v kakšni proviziji ali podkupnini. Doslej je namreč v Sloveniji uspelo že mnogo političnih goljufij. Ki seveda ogoljufanemu »narodu« vse prej kot koristijo. Tisti, ki so ob vsem tem kradli in bogateli, pa so torej preprosto sklenili, da je »narod glup«. In na podlagi tega sklepa so seveda prepričani, da lahko še naprej mirno, rutinirano lažejo, goljufajo in kradejo. Toda, kot rečeno, zdaj so šli predaleč. Posegli so po osnovni, najdragocenejši dobrini naših življenj ter slovenske prihodnosti in prostora. Zato zdaj tudi tisti najbolj strpni, z goljufijami oblastnikov in lastnimi posledičnimi težavami ter tegobami sprijaznjeni državljanke in državljani že dovolj dobro vedo, da je tokratno goljufijo treba preprečiti. In prepričan sem, da bo zaradi tega referenduma vsem vpletenim goljufom še dolgo pošteno zvenelo v ušesih. Saj bodo državljanke in državljani jasno pokazali, kdo je v tej zgodbi res »glup« in kdo ne.

Vlado Žabot