Da, pred 30 leti. Bila je izrazita enotnost, skorajda plebiscitarna kot decembra 1990, tudi še leta 2003 ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, precej manjša ob pridruževanju zvezi Nato. Danes je v narodu ni več, politika jo je potolkla, še zlasti v zadnjem letu, ko vlado vodi nekdo, ki se ima za boga in besni, ker mu vsi tega ne priznajo.
In prvič sploh v 30 letih smo doživeli na Prešernovem trgu ljudsko proslavo, alternativno uradni na trgu Republike. Ni res, boste rekli. Skorajda vsakič, ko smo slavili dan državnosti ali decembra dan samostojnosti in enotnosti, sta bili najmanj dve tovrstni veselici, tista uradna in ona, ki so jo prirejali SDS ali Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Drži, toda šlo je vsakič znova za strankarsko merjenje moči, za Janševo manifestiranje nestrinjanja s tem, da ni bil on glavni in edini zaslužen, s svojimi podaniki, za zmago nad JLA in osamosvojitev države. Tokrat si teh zaslug alternativna proslava na Prešernovem trgu, ki so jo priredili petkovi protestniki, akademiki, kulturniki, nevladne organizacije in še mnogi obrazi civilne družbe, ni prisvajala. Na uradni je sedela elita, na alternativni so stali ljudje, stal je del naroda.
In sporočilo slednje? »Tudi mi slavimo 30. rojstni dan republike, vsaka čast njenim tvorcem, a to, kar smo z njo v tem času storili in še posebej kar dela sedanja oblast, je vse prej kot tisto, kar smo si želeli in pričakovali, da bi iz nje nastalo. Človekove pravice, državljanske svoboščine, neodvisnost medijev in pravosodja, pravna država in postulati demokracije so dan za dnem na vse večji preizkušnji, hrbet obračamo tudi evropskim vrednotam in civilizacijskim dosežkom, na kar nas evropski partnerji sproti opozarjajo, – zadnje tovrstno dejanje je podpora Madžarski v zvezi z LGBTI –, mednarodni ugled Slovenije je vse manjši in si ga bomo s predsedovanjem Svetu EU, četudi ga speljemo z odliko, težko popravili!«
Omenil sem neodvisnost medijev. Spremljamo že dolgo agonijo STA, ki si jo s finančnim izčrpavanjem vlada skuša podrediti, a se agencija ne da. Na udaru je po zamenjavi vodstva tudi RTV, a tu kaže, da Janezu Janši vendarle nekaj uspeva. Opazni so premiki v uredniški politiki. Sicer se ne bi zgodil, na predvečer dneva državnosti, intervju s predsednikom republike pod taktirko Jožeta Možine. Že, tak intervju že sodi k takemu praznovanju, a našel bi se voditelj oddaje nesporne nepristranskosti. Možina je s svojimi opazkami in sodbami na račun kritikov sedanje vlade, zlasti petkovih protestnikov, Levice in tudi bivše Pahorjeve stranke, SD, povsem zasenčil leporečenje predsednika. Ta se je ponovil že stotič, da smo odvisni drug od drugega, da razdeljeni izgubljamo, enotni zmagujemo, da naj bomo strpnejši in prijaznejši drug do drugega, da smo najboljši na planetu, samo če hočemo. O čem bolj otipljivem nič. Niti besede o ubijanju STA in o neimenovanju delegiranih evropskih tožilcev, o dveh sramotah, ki razburjata celo Bruselj. Skratka, protagonist večera je bil Možina, ne Pahor.
Po tem intervjuju pa lep dokumentarni portret predsednika osamosvojiteljske Demosove vlade Lojzeta Peterleta. Lojze si ga je brez dvoma zaslužil, a enake pozornosti in enakega priznanja bi moral biti deležen vsaj še predsednik republiškega predsedstva Milan Kučan, brez katerega ne bi izšli iz procesa osamosvajanja s tako malo škode. A častilka Peterletovih zaslug Rosvita Pesek ne kaže namere, da bi spisala scenarij še o Kučanovih.
Za zaključek večera pa znova Peskova v vlogi voditeljice Odmevov in treh krajših intervjujev s predsedniki državnega sveta (Kovšco), državnega zbora (Zorčičem) in vlade (Janšo). Po ozadju, dolžini in vprašanjih je izpadel Zorčič kot neki nebodigatreba, na katerega bi raje pozabili, a si tega voditeljica seveda ni smela privoščiti. Skratka, programski večer, ki je zagotovo zadovoljil in razveselil Janeza Janšo, kar pomeni, da je nova metla na čelu zavoda že dosegla to, za kar je bila tam postavljena.
Aurelio Juri, Koper