Italija je s stoodstotnim izkupičkom devetih točk in razliko v zadetkih 7:0 sklenila predtekmovanje v skupini A. Med vsemi reprezentancami je zapustila najboljši vtis. Start je sijajen in povsem drugačen od preteklosti, ko se je na velikih tekmovanjih mučila v predtekmovanju in se skozi šivankino uvrščala v izločilne bolje. Potem ko si je že po dveh tekmah priigrala napredovanje v osmino finala, je selektor Roberto Mancini za zadnjo tekmo z Walesom v začetno enajsterico uvrstil kar osem novih igralcev, kar pa ni vplivalo na kakovost izvedbe. Med tekmo je dal priložnost še petim rezervistom, tudi 34-letnemu rezervnemu vratarju Salvatoreju Siriguju, ki je v 89. minuti zamenjal Gianluigija Donnarummo. Odločitev o menjavi vratarjev ni bila naključna. Mancini je bil član reprezentance na svetovnem prvenstvu 1990, ki ga je gostila Italija. Čeprav je bil tedaj pri 26 letih na vrhuncu igralske moči, na sedmih tekmah ni dobil niti minute priložnosti za igro, kar še danes dojema kot krivico.
Kljub menjavam igralcev je končni izdelek na igrišču enak
Mancini je preporoditelj Italije, potem ko se ni uvrstila na svetovno prvenstvo v Rusiji leta 2018. Italija, ki jo gledamo danes, je drugačna od prejšnjih in je postala stroj za zmagovanje. Obramba je še naprej granitna, a igra je veliko bolj napadalna in všečna. Vloge so natančno razporejene, ekipo preveva izjemen moštveni duh, imajo izjemno lakoto po zmagovanju, od daleč je vidno, da uživajo na igrišču. »Ne bi moglo biti boljše. Fantje so zelo pametni, želijo zmagati na vsaki tekmi, imajo pravo miselnost. Naša podoba na igrišču je kljub menjavam osmih igralcev ostala enaka, ker vsi vedo, kaj morajo delati, zato je končni izdelek enak. Pokazali smo, da je vsak igralec začetna enajsterica,« je bil zadovoljen 56-letni Roberto Mancini, ki je kar 15 let igral za Sampdorio in slačilnico delil tudi s Srečkom Katancem, ko je leta 1991 klub iz Firenc osvojil naslov italijanskega prvaka.
Trideset tekem je dolg niz neporaženosti Italije. S tem je izenačila rekord selektorja Vittoria Pozza iz obdobja pred drugo svetovno vojno, vendar Mancini ostaja ne realnih tleh in umirja evforijo: »Pozzo je osvojil veliko lovorik (naslova svetnega prvaka 1934 in 1938 ter olimpijski 1936, op. p.), mi smo še daleč pod to ravnjo. Vsaka ekipa, ki bo zaigrala v osmini finala, lahko osvoji naslov evropskega prvaka. Ne smemo si privoščiti miselnosti, da je zmaga na vsaki tekmi nekaj samoumevnega.« Italija je imela s tremi tekmami v Rimu prednost domačega igrišča, pa tudi tekmeci Turčija, Švica in Wales niso tekmeci iz prve evropske lige. V izločilnih bojih jo čakajo zahtevnejše preizkušnje, obenem pa v tem delu ni več popravnih izpitov, če ima reprezentanca slab dan.
23 Italijanov in trije Brazilci
Italija je reprezentanca brez superzvezdnika, a s sijajnim vzdušjem v ekipi. Kar trije nogometaši so bili rojeni v Braziliji. Branilec Emerson (Chelsea) je bil član brazilske reprezentance do 17 let. Ker ima mama italijanske korenine iz okolice Kalabrije, je leta 2017 prejel italijansko državljanstvo. Vezist Jorginho (Chelsea) je prišel v Italijo pri 15 letih, državljanstvo pa dobil na račun pradeda s koreninami v Benečiji. Branilec Rafael Toloi, soigralec Josipa Iličića v Atalanti, je bil z brazilsko reprezentanco do 20 let južnoameriški prvak in svetovni podprvak, po petih letih bivanja v Italiji pa je dobil državljanstvo in pravico nastopa za reprezentanco.
