Nedoumljivo

V mojem dolgem bivanju na zemljici se mi je v malhi nabralo že preveč nedoumljivih dogodkov, ki se v razumnem svetu ne bi smeli zgoditi. Da si olajšam to breme, jih bom nekaj stresel iz malhe.

1. Ko so začeli prihajati podatki o dogajanjih v nemških koncentracijskih taboriščih, jim zahodni zavezniki najprej niso verjeli, češ, takega vedenja človek ni zmožen. Vendar je te grozote organizirano izvajal ideološko prepariran übermensch s pospešenim tempom. Ko je bilo že dovolj dokazov o delovanju teh tovarn smrti, jih zavezniki niso bombardirali, saj bi pri tem umrlo nekaj sto taboriščnikov. Veliko taborniških življenj bi rešili, če bi bombardirali prostor za uplinjanje, peči in stavbo vodstva taborišča. Zažigalne peči v taboriščih so še naprej nemoteno delovale in pobitih in upepeljenih je bilo še nekaj sto tisoč taboriščnikov. Toda vest zaveznikov je ostala »čista«, saj jih niso oni pobili.

2. Sedanji papež Frančišek je uradno dovolil, da ženske pri maši, v prisotnosti duhovnika, lahko berejo cerkvena berila, ne smejo pa biti duhovnice. Do pojava prvih katoliških duhovnic in ukinitve celibata je še dolga pot. Urednice cerkvene revije Dona se zaman trudijo za enakopravnost spolov v katoliški srenji. Spregledale pa so trdovratno veljavnost reka: Quod licet Jovi, non licet bovi (Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu). Tudi do sedaj so, z dovoljenjem škofa ali župnika, ženske in celo otroci lahko sodelovali pri mašnem obredu z branjem iz mašne knjige. Da je to zdaj uradno dovoljeno, ni ravno nek napredek. Napredek bi bil, če bi se papež opravičil za tisoče prodanih in umrlih otrok (57.000), ki so v irskih katoliških domovih za neporočena dekleta doživljali kalvarijo. Nune tam niso poznale »božje milosti«, saj je šlo za »biznis« in so »škart« zavrgle.

Namesto papeža se je opravičil novi irski premier Michael Martin, ker irska vlada ni ukrepala proti temu zločinu. Kako naj bi v tistih versko sfanatiziranih časih vlada ukrepala, če pa so starši svoje otroke (deklice), če so neporočene zanosile, pregnali od doma, da jim ne delajo »sramote«. Danes, po aferah o zlorabi otrok s strani duhovnikov in aferah o delovanju nun, je Irska postala versko manj obremenjena. Za dokaz naj omenim, da je Leo Varadkar, sin hindujca, zbral toliko hrabrosti, da je leta 2015 javno priznal, da je gej (njegov partner je zdravnik Matthew Barrett). In kljub temu da ni imel ustreznega »rodovnika« in ni živel po ustaljenih katoliških dogmah, je bil izbran za premierja Irske. To se v »zlatih časih katolicizma« ne bi moglo zgoditi, saj je tedaj veljala stroga katoliška morala.

3. Vrnimo se iz Irske v našo lepo Slovenijo. Tudi tukaj se najde kaj nedoumljivega. V moji malhi je še vedno čudež, kako lahko politik, ki prvenstveno skrbi za svoj imidž, paradira in se v vsemogočih pozah slika v lepih oblekah, se trudi, da se nikomur ne zameri, in je povrh še marioneta, ostaja, po ugotovitvah raznih anket, toliko časa najbolj priljubljen politik v Sloveniji. Vsi moji znanci, prijatelji, v pismih bralcev in tudi v medijih, ga imajo za neodločnega in samoljubnega človeka, ki naredi vse, da obstane na svojem položaju. Borut Pahor je polagal vence k spomeniku bazoviškim žrtvam fašistične represije in spominskim ploščam na bazoviški fojbi. Tako je uravnotežil vzrok in posledico dogodkov. Izenačeval je dolgoletno fašistično raznarodovanje primorskih Slovencev z izgonom in uničenjem bežečih Nemcev in nekaj Italijanov. Ta vrvohodec je prisoten pri komemoraciji padlemu pohorskemu bataljonu na Osankarici, za ravnovesje pa prisostvuje maši nadškofa. Kaj naj si človek misli o njem? Kakšen je njegov svetovni nazor? Ali ga sploh ima? Sicer pa imamo zaradi njegovega neukrepanja predstavnika oblasti, ki pa ima svoj prilagodljiv svetovni nazor, ki ga zaradi osebne koristi premika od zvezde h križu. Tudi za tega je nedoumljivo, zakaj ga nekateri podpirajo.

Če bo tudi po naslednjih volitvah in po ugotovitvah anket Borut Pahor ostal prvi med enakimi, se bom slabo počutil v druščini takšnih državljanov. Iz razočaranja bi se najraje odpovedal takim državljanom in morebiti celo zamenjal državljanstvo. Seveda bi pogrešal svoj dom, prijatelje in lepo Slovenijo, toda duševni mir je le na prvem mestu, saj želim ostati normalen. Ali res velja, da ima narod takšnega predsednika države, kakšnega si zasluži?