Naša sodišča služijo interesom delovnih ljudi, ne pa protiljudskih elementov
Včeraj, dne 10. t. m. se je v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani začelo dvodnevno V. redno zasedanje Mestnega ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljane. (…)
V prvi točki dnevnega reda je je predsednik Okrajnega sodišča tov. Dušan Jelušič poročal o delu sodišča v prvem polletju letošnjega leta. Prikazal je, da se razvoj socialistične demokracije kaže tudi na sodišču, in sicer med drugim v tem, da na vseh oddelkih delo stalno narašča. Torej državljani nemoteno uveljavljajo svoje pravice pred sodiščem. Našli pa so se tudi ljudje, ki ne razumejo te demokracije in mislijo, da je sedaj prišel čas, ko si lahko pridobijo nazaj tisto premoženje, ki jim je bilo zaradi njihovega protiljudskega delovanja zaplenjeno z zakonito sodbo. Njihove prošnje za pomilostitev, poizkusi, da bi prikazali zaplembe kot nepravične itd., seveda ne morejo uspeti, ker naše sodišče ne bo služilo interesom naših nasprotnikov, ampak interesom delovnih ljudi. (…)
Nekaj za ljubljanske gospodinje, ki kuhajo s plinom
Ljubljanski potrošniki plina se često pritožujejo nad smradom, ki ga povzroča plin pri gorenju. Posebno se pritožujejo gospodinje, ki morajo imeti pri kuhanju zaradi smradu odprta stanovanja. Že sedaj poleti se bojijo, kako bo, ko bo konec toplih dni in bo treba okna in vrata skrbno zapirati. Nič manj seveda niso prizadete bolnišnice, nekatere tiskarne, javne kuhinje, tovarne itd.
No, skrb, kako bo pozimi, je odveč. Vodstvu mestne plinarne se je namreč po vztrajnem prizadevanju končno le posrečilo, da je zagotovilo proizvodnjo boljšega plina. (…)
Ljubljanski dnevnik, 11. julija 1951
V. redno zasedanje MLO glavnega mesta Ljubljane
V nadaljevanju V. rednega zasedanja MLO glavnega mesta Ljubljane, ki se je začelo včeraj, je prvi poročal podpredsednik IO MLO tov. Leopold Krese. (…)
Stanje komunalnih podjetij predstavlja za Ljubljano zelo težak problem, ker so skoraj vse te naprave zelo zastarele, saj se desetletja niso obnavljale, in ker so zaradi nagle rasti mesta že mnogo premajhne. (…)
V zelo živahni diskusiji, v kateri je sodelovalo večje število ljudskih odbornikov, je bilo nakazanih in delno tudi razčiščenih več važnih problemov, od katerih je treba posebej omeniti zlasti tiste, ki so v zvezi s poživljenim delom reakcije. Ta očividno smatra, da je sedanja doba poglabljanja socialistične demokracije primerna, da si pribore nazaj izgubljene pozicije, in posebno močno rovari zlasti na tistih področjih, kjer je socialistična fronta trenutno še najšibkejša. Tako so se pojavila v obrtništvu močna trenja in skušajo nekateri razbijati socialistični sektor ter v obrtništvu vzpostaviti nekako tako stanje, kot je bilo pred vojno. Najbolj je to prišlo do izraza na nekdanjih zasedanjih mestne in republiške obrtne zbornice. Ti razbijači so šli celo tako daleč, da si skušajo tudi v ostalih republikah ustvariti postojanke za borbo proti socialističnemu sektorju.
Vpliv dela reakcije se kaže tudi v poizkusih razbijanja kmetijskih zadrug. V razdiralnem delu se je združila vsa reakcija, posebno delaven pa je najreakcionarnejši del duhovščine, ki si zlasti skuša pridobiti našo mladino. Tako so v Ljubljani zopet pojavi, da duhovniki privabljajo otroke z delitvijo bonbonov, z otroki prirejajo izlete, igrajo nogomet itd. Na Viču je bil katehet tako predrzen, da je od direktorja šole zahteval, da mora ta skrbeti za obisk verouka. V Mostah so šli še dalje. Mladoletne deklice privabljajo s tem, da jim predavajo o spolnih vprašanjih, o zakonskem življenju, in tako zavestno kvarijo našo mladino, samo da bi jo pridobili zase. (…) Čas je, da podvzamemo ukrepe proti tistim, ki skušajo izigravati našo socialistično demokratizacijo, katero smo ljudem dolžni pravilno tolmačiti in usmerjati. (…)
Ljubljanski dnevnik, 12. julija 1951
Zaradi plena sta se stepla
Dne 23. avgusta so se v gostilni »Balkan« v Ljubljani našli na poplakovanju grla trije prijatelji – znanci. Od popitega vina je omagal Jože Klemenčič in zaspal kar pri mizi. Njegova sopivca, ki sta prišla nekoliko kasneje in se ju vino še ni toliko prijelo, sta kaj kmalu izrabila ugodno priložnost in okradla spečega. Tako je 41 letni Marko Oprešnik – ki se že dalj časa klati po Ljubljani brez vsake zaposlitve – segel v žepe spečega in mu pobral vse vrednosti. Kot »pošten« tat je izročil 1000 dinarjev kot manjši del plena 28 letnemu Francu Drvariču, železniškemu delavcu. Ta je denar spravil in odšel iz gostilne. Med tem pa se je že Oprešnik skesal, da je bil toliko velikodušen in zahteval od Drvariča polovico vsote nazaj. Poslednji držeč se svojih pravil mu seveda denarja ni hotel vrniti in sta se stepla. Pomirila sta se, ko so se za njima zaprla vrata, ki ločijo poštene ljudi od tistih, ki ne znajo presoditi, kaj je moje in kaj tvoje.
Ljubljanski dnevnik, 20. septembra 1951
Vir: arhiv Dnevnika