Ko so se vrata cepilnih mest končno odprla na stežaj, je pred njimi stalo zelo malo ljudi. Cepivo AstraZenece, ki ga je posodila Madžarska, ni magnet, ki bi pritegnil množice. Poleg tega so prebivalci, ki so se brez omahovanja odločili za to obliko zaščite, zanjo večinoma že poskrbeli. Obdobje, v katerem je bilo želja po cepljenju veliko, priložnosti zanj pa malo, se je izteklo. Slovenija je, ko gre za protikoronsko cepljenje, v resnih težavah. Obetaven je bil le začetek. Zaradi odločitve, da se cepljenje začne v domovih starejših občanov, se je množično obolevanje tamkajšnjih stanovalcev ustavilo hitreje, kot bi se z bolj razpršenim pristopom. Ta poteza je preprečila marsikatero smrt. Z nadaljevanjem pa se ne gre hvaliti. Cepljenje sorodnikov zaposlenih v bolnišnicah, o katerem smo v Dnevniku prvič poročali 14. januarja, ni bilo le eksces. Ker sprva ni bilo nobenih oprijemljivih navodil, kako ravnati s preostanki cepiva in kako zapolniti odpovedane termine, cepljenje »po domače« ne bi smelo biti presenečenje. Ker nihče ni poskrbel za enotne napotke, kako povabiti starejše prebivalce, pa so v nekaterih zdravstvenih domovih tudi v zadnjih mesecih čakali, da jih najbolj ogroženi pacienti poiščejo sami.
Rezultat pasivnosti državnih oblasti je na dlani. Če je v Sloveniji z vsaj enim odmerkom cepljenih slabih 67 odstotkov starejših od 80 let, se znotraj EU v tej star...
