Vsako prvo srečanje novega ameriškega predsednika z Vladimirjem Putinom je svojevrstna prelomnica. Joe Biden je, če odštejemo Billa Clintona ob začetku Putinove voditeljske kariere, četrti, ki je šel včeraj skozi tovrstno izkušnjo. V nasprotju zlasti z Georgeem Bushem mlajšim in Barackom Obamo, v določeni meri pa tudi Donaldom Trumpom, si Biden ni zastavil naloge velikega pozitivnega preloma v odnosih z Rusijo, njihovega resetiranja oziroma rdečega gumba, ki ga je nekoč ruskemu kolegu Lavrovu izročila Hillary Clinton in naj bi predstavljal začetek preobrata. In, kot je bilo razumeti Putina, niti ruska stran ne. Morda je tako zato, ker na takšnem prvem srečanju še nikoli po koncu hladne vojne nista sedela dva tako izkušena in posledično dovolj realistična politika. Morda pa tudi zato, ker se iz pristopa enega in drugega nakazuje ideja vračanja oblike odnosov med državama k tisti iz nekih prejšnjih časov, le da nimata v mislih istega obdobja.
Za Bidna se zdi, da so to tisti iz devetdesetih let, ko so bile ZDA nesporna glavna gospodarska in politična sila na svetu ter so z višje stopnice uspešno širile sv...