Treba si je vzeti čas zase, tudi ko nismo na dopustu

Ljubezen, pogovor, iskrenost, varnost, zaupanje in občutek miru. »To so ključne sestavine uglašenega odnosa,« pojasni Koširjeva, doktorska kandidatka s terapevtsko pisarno v Ljubljani, in doda, da lahko tudi prepir med partnerjema doprinese k dobremu medsebojnemu odnosu: »Če se par nikoli ne skrega, po mojem mnenju nima veliko skupnega. Prepiramo se in razglabljamo namreč o nečem, kar je pomembno za nas. Prepir zato ni nič slabega ali škodljivega, če ga le znamo pravilno 'izpeljati'. Sestavine prepira so izmenjava nasprotujočih si mnenj, napetost in jeza, medtem ko kričanje, preklinjanje, zmerjanje ali metanje predmetov v prepir ne sodijo, prav tako sta nesprejemljivi kakršnakoli oblika nasilja in izguba dostojanstva – lastna in partnerjeva.«

»Pogosto so tovrstne besede izrečene namenoma, saj partner na drugi strani natanko ve, kako nas bo takšno primerjanje prizadelo. A tega se je treba izogibati, sploh v prepirih. Imamo dovolj drugih priložnosti, ko lahko izpostavimo, da smo v določenem vedenju podobni staršem ali drugim članom družine, prav v tistih lastnostih, za katere bi si želeli, da so drugačne. Razumljivo je, da smo v določenih situacijah podobni članom primarne družine, kar pa ne pomeni, da se takšnega vedenja ne da spremeniti. Vse je v načinu, kako znamo takšne pripetljaje skomunicirati – v mirnem okolju in z dobrim namenom, pri čemer užaljenost ne bo potrebna.«

»Številni imajo občutek, da se ni treba truditi za partnerstvo, prepričani so, da jih lahko sreča čaka že za naslednjim vogalom. Mogoče jih res, ampak če bodo vedno ravnali na ta način, bodo v iskanju sreče prehodili mnoge poti, a brez dolgoročnega zadovoljstva. Problem je, da se ne znamo lotiti dela na partnerstvu. Menim, da so mnogi odnosi, ki so imeli potencial, propadli zgolj in samo zaradi tega, ker se dve osebi nista znašli druga ob drugi, kar pa ne pomeni, da dva nista za skupaj. Nič ni samoumevno. Vsak odnos potrebuje čas, nekateri več, drugi manj. Sreče, po kateri tako hrepenimo, pa ne dobimo, ampak jo sami ustvarimo.«

»Spremembe se dogajajo ves čas v življenju, na nekatere se privajamo brez tega, da bi se jih sploh zavedali, druge pa so večje in se jim posledično težje prilagodimo. Menim, da je bistvo sprejemanja sprememb njihovo razumevanje. Pandemija je pojav, ki ni pogost, mnogi jo doživljamo prvič. Negotovost in nevednost, sta največji težavi. Da se privadimo na spremembe, je potreben čas. Od posameznika je odvisno, koliko časa bo za prilagoditev potreboval. Če se ne prilagodi, če ne sprejme drugačnega načina življenja, je občutek tak, kot da bi ves čas plaval proti toku. Ljudje smo senzitivna bitja, zato doživljamo stisko, strah, tesnobo, jezo…

Menim, da je bila največja sprememba, tam nekje v sredini epidemije, ko smo začutili, kaj pomeni biti omejen v prostoru in druženju. Pri številnih sem opazila, da zdaj bolj cenijo sočloveka in kakovostno druženje. Včasih se mi zdi, da smo kot družba potrebovali nek presek, da smo se začeli bolj zavedati drug drugega in tega, da drug brez drugega ne dosežemo želene izpopolnjenosti. Po drugi strani pa so nas te nepredvidljive razmere popeljale bliže k sebi. Žal sem pri mnogih opazila tudi nemir, ki odraža nezadovoljstvo, ko so sami s seboj. To pomeni, da imajo posamezniki težave, in minulo leto je te težave razjasnilo bistveno hitreje, kot bi jih, če ne bi bilo pandemije.«

»To je odvisno od posameznika. Vsekakor pa se bolj zavedamo pomena kakovostnega druženja, pogovora s sočlovekom, ki nas lahko razbremeni, ter trenutkov, ko se smejimo s prijatelji in nas to polni z dodatno energijo. Menim, da je bilo mlajšim generacijam v tej situaciji vseeno nekoliko lažje kot starejšim, ki niso tako vešči v uporabi sodobne tehnologije. Ljudje hrepenimo po tem, da čas preživljamo skupaj, ko je do tega prišlo, pa sem na trenutke dobila občutek, da mnogi sploh ne vedo, kaj naj sedaj storijo s tem časom, kako naj si organizirajo aktivnosti in druženje znotraj družine. Družine, ki so bile že prej povezane, so skupni čas izkoristile zelo kakovostno in so se še bolj povezale, vse skupaj je na nanje vplivalo zelo dobro. Družinam, ki so bile v 'pestrih' odnosih, pa ta čas ni najbolj prizanesel. Če družina ne zna skupaj preživljati prostih trenutkov, se pogovarjati in ustvarjati, je dodaten čas zanjo zgolj dodatno breme. Je pa spodbudno slišati, da so nekatere družine ugotovile, da je treba nekaj spremeniti v družinski dinamiki in je bila pandemija pravzaprav odskočna deska, da so se začeli ukvarjati drug z drugim in ustvarjati družinsko okolje, kakršnega si želijo. Družinski člani morajo imeti speljane poti drug do drugega. Negotovo in napeto družbeno ozračje vsekakor ne pripomore, da se bo nered v družini uredil.«

»Vprašanja ali sta partnerja srečna v odnosu, drug drugemu dovolj, imata skupne cilje in ambicije, so zelo pomembna. Ampak pred vsem tem 'seznamom', ki ga želimo obkljukati v glavi, se je smiselno vprašati, kdo smo mi sami ob partnerju, ali smo si všeč na način, kako se počutimo ob njem, in ali smo mirni v sebi glede tega, kaj tvorimo skupaj. V današnjem hitrem tempu je ohranjati kakovosten partnerski odnos velik izziv. Toda kaj sploh je kakovost? Tukaj ni pravega odgovora, pomembno je, kako partnerja delujeta drug ob drugem, kako poteka njuna komunikacija, ali sta drug z drugim lahko ranljiva, si razkrivata najbolj boleče zgodbe in strahove ter čutita varnost. Pri tem so pomembna tudi vprašanja intime. V partnerstvu smo postali zahtevni, kar je super, za vse to pa je potrebno delo na odnosu in do sebe – vsak dan znova.«

»Počitnice so namenjene oddihu, da se spočijemo, uživamo in se imamo lepo. Poiščimo lokacijo, kjer se bomo počutili varne, saj bodo v nasprotnem primeru počitnice začinjene s številnimi nepotrebnimi obremenitvami in strahovi. Načrti naj bodo prilagojeni željam in situacijam, tako da se bodo vsi počutili dobro in si nabrali moči za naprej. Pozabiti na celotno dogajanje ni realno, saj lahko ob vrnitvi domov sledi toliko trši pristanek na realna tla. Zavedati se je treba, čemu služi dopust, in temu slediti. Pričakovanja in načrti za dopust naj bodo realni. Telefoni, tablice in računalniki naj bodo na počitnicah čim manj v uporabi. K večji umirjenosti in prisotnosti v danem trenutku nam pomagajo tudi razne sprostitvene metode in dejavnosti, ki pa so odvisne od posameznika.«

»Treba si je prisluhniti in se opazovati. Vsak zase najbolje ve, kdaj je utrujen in potrebuje dopust. Včasih samo vikend ni dovolj, večdnevni dopust je obvezen, takrat se človek odklopi od hitrega tempa življenja in svoje telo vsaj malo umiri. Stres, napor in obremenjenost so izjemni, ko človek izgori, pa je žal prepozno za koriščenje dopusta.«

»Menim, da bi bilo treba pogosteje razmišljati tudi o krajših dopustih oziroma počitnicah – skozi vse leto, ne samo v poletnih dneh. Predstavljajmo si, da je znotraj našega telesa baterija, ki se postopoma prazni ob vsem delu in zadolžitvah, ki jih zahteva vsakdan. Na dopustu se ta baterija počasi napolni, koliko se napolni, je seveda odvisno od vzdušja na dopustu, od nas samih. Zagovarjam, da si moramo vzeti čas zase, tudi ko ni možnosti za dopust. Kot sem že omenila, ko človek izgori, dopust ni dovolj; treba se je prej upočasniti in si prisluhniti, kaj zares potrebujemo, ne pa se gnati čez vse meje svojega telesa. Ko človek izgori, je potrebna pomoč terapevta.«

»Za delovne dni je vsekakor pomembno, da opravimo obveznosti, ki jih imamo v načrtu za določen dan, saj ni dobro, če se nam začnejo zadolžitve kopičiti. K uspešnemu vsakdanu vsekakor sodi tudi, da imamo možnost v miru pojesti obroke in popiti kavo; v hitrem tempu vsakdana je zelo pomembno, da se za trenutek ustavimo. Težko je pričakovati, da si bo posameznik vsak dan našel prepotreben čas zase, kdaj se pač res ne izide. Na tedenski ravni pa je pomembno vključiti tudi telesno aktivnost, druženje in razvedrilo. Vse to prispeva, da so dnevi uspešnejši.«

»Pomembno je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. Da si dovolimo biti arhitekt svojega življenja. To se sliši zelo enostavno, vendar ni. Pogosto to opazim tudi pri klientih. Nekaj je, kar govorimo, drugo pa je, kar čutimo in počnemo. Sami s seboj in z življenjem smo lahko zadovoljni takrat, ko sledimo sebi, ko se ne ustrašimo svojih misli, sanj in pričakovanj, ko se ne pustimo ovirati okolici. Veliko je motilcev, ki nas ovirajo, da na moremo v polnosti ustvarjati svoje zgodbe. Nekaj je zagotovo povezano tudi z zrelostjo in odločnostjo človeka – bolj si zrel, bolj si upaš iti svojo pot.

Pomembno je, da znamo biti sami s seboj in znamo postaviti sebe na prvo mesto. Tukaj ne gre za sebično in egoistično človekovo ravnanje. To, da se človek dobro počuti v svoji koži in je pomirjen sam s seboj, je osebna izkaznica posameznika. V medosebnih odnosih se hitro začuti, kako se nekdo počuti. To je tisto, k čemur stremimo, ko govorimo o delu na sebi. Gre za napor; s tistim, ki pravi, da je delo na sebi prijetno, se težko strinjam. Prijeten je rezultat, ki se mu bližamo, sama pot do tja pa je naporna. Šele ko si človek vzame čas zase, ko se je sposoben srečati s svojim notranjim svetom, lahko vidi, kje se nahaja. Na tej točki se začne pravo delo. Ko nisi zadovoljen sam s seboj, ko so v notranjosti nemir, strah in nezadovoljstvo, je človek težko sam s seboj, prisotni so beg v delo, družbo ali kar koli, kar nas miselno zaposli. Dobro počutje v svoji koži zajema tako zadovoljstvo s fizičnim videzom kot zadovoljstvo z našim psihičnim stanjem. Da se posameznik počuti dobro kot celota, je treba delati na sebi ves čas, tukaj ne pride v poštev kampanjsko delo. Kolikor vložiš vase, takšen si.«

»Predvsem da naj bo dopust namenjen sproščenemu vzdušju in razvedrilu. Nekateri zelo radi natančno načrtujejo počitniške dni, če se kaj vseeno zalomi, pa nastopi slaba volja. Naj tudi ti načrti dopuščajo nekaj spontanosti. Prav tako ni toliko pomembno, kje potekajo počitnice, pomembneje je, s kom in na kakšen način.«

»Zelo rada imam poletje, morje, vonj po sivki, dolge večere, vonj po borovcih, morsko hrano… Vse to me vsakič znova zvabi v Dalmacijo. Krasno vzdušje ima.«