Nobena energija ni povsem brezogljična, če upoštevamo celoten življenjski cikel. Niti jedrska ne. Razlike med viri pa so velike. Jedrska energija proizvede 12 gramov, črni premog 820 gramov in plin 490 gramov na kilovatno uro elektrike. V praksi je vse pod 20 grami razumljeno kot brezogljično. Sončna energija proizvede 27 gramov CO na kilovatno uro, pri tem je upoštevana proizvodnja fotovoltaičnih celic in njihova razgradnja. Pomemben je celoten odtis. Drugi pomembni vidik je, koliko energije v neko tehnologijo vložimo in koliko je dobimo nazaj. Sedemkratnik naj bi bil minimum za sprejemljivost. Solarna energija je po tem kriteriju na meji, jedrska pa je najboljša, saj zahteva zelo malo betona, železa in energije, potrebne za izkop in pridelavo goriva. Razmerje med porabljeno in proizvedeno energijo je pri jedrski energiji najugodnejše. Bolj ko bomo vlagali v takšne tehnologije, bolj bomo bogata in okoljsko naravnana družba.
Brezogljičnost je lahko realnost, uspešno se ji približujejo na primer Švica, Švedska in Francija. Moramo pa pri tako strateških vprašanjih ostati na trdnih tleh in temeljiti prehod v brezogljičnost na preizkušenih tehnologijah. Na jedrskem področju nekateri denimo veliko stavijo na fuzijo. A nobena takšna elektrarna še ne deluje, poleg tega je Slovenija premajhna, da bi takšno elektrarno naredila. Fuzija je skupni, vseevropski projekt, ki bo, upajmo, nekoč v prihodnosti prinesel rezultate. Razvoj pa je dolgotrajen in nepredvidljiv. Zagotovo je smiseln, bilo pa bi neodgovorno, če bi se naslanjali na rezultate, ki jih še ni. Sobotna priloga Dela
