V naših kulturah in jezikih ni bolj obrabljene in zlizane moralistične fraze od tiste o čistoči pred lastnim pragom. »Najprej naj vsak počisti pred lastnim pragom, potem pa šele gleda proti sosedovemu.« V nekaterih drugih jezikih in kulturah je ta misel precej enoznačna, izpeljana iz svetopisemske prispodobe o tistih, ki »vidijo iver v očesu svojega brata, ne opazijo pa bruna v lastnem očesu«. Človek nima moralne pravice, da bi gledal za tujimi napakami in tujimi slabimi dejanji – za tisto simbolično iverjo v sosedovem očesu in umazanijo pred njegovim pragom – vse dokler ne obračuna z enakimi napakami pri sebi in slabimi dejanji, ki jih je storil sam, dokler torej ne odstrani »bruna« v lastnem očesu in ne počisti umazanije pred lastnim pragom. Tako je, kot pravim, v kulturah in jezikih, ki nimajo načelnih težav z opredelitvijo bruna, iveri in očesa, kaj šele lastnega praga.
A v naših kulturah in jezikih ima ta rek več pomenskih odtenkov in moralističnih branj. Kaj na primer nauk, da »naj vsak najprej počisti pred lastnim pragom, potem ...
