Še so na svetu dobri ljudje

Epidemija koronavirusa je še posebej v sosednji Italiji prizadela vse pore družbe, najbolj pa družine, ki so zaradi izgube službe ostale brez sredstev za življenje. Italijan Marco je bil zaposlen kot natakar v eni od restavracij v Firencah, a je kmalu po lanskem začetku epidemije ostal brez dela. Soproga je bila gospodinja, v mladi družini sta bili še dve majhni hčerki. Kako preživeti? Dela ni bilo, pa je začel krasti. In to vedno v isti trgovini. Opazil je namreč, da imajo nameščeno zgolj eno nadzorno kamero, ki je bila usmerjena v blagajno, tako da je lahko v drugih delih prodajalne brez strahu kradel. Za blagajno je vedno sedel starejši gospod, ki je Marca sicer poznal od prej, a ker se ta ni več bril, ga ni prepoznal. Marco je tako nekaj mesecev kradel, vsakokrat le toliko, da doma niso bili lačni. A nekega dne se je gospodu na blagajni zazdelo, da nekaj ni v redu – Marco mu je postal sumljiv. Zato se je naslednji dan odpravil za njim. Marca je spremljal do doma in ugotovil, da živi na robu eksistence. Še enkrat je šel za njim in ga videl, kako v vozičku pelje na sprehod otroka. Ko je Marco naslednjič prišel v trgovino, je gospod z blagajne za njim zaklenil vrata, mu rekel, da ga je videl, kako krade, in ga vprašal, zakaj to dela. Marco mu je povedal za izgubo službe in se mu opravičil, rekoč, da mu bo vse povrnil, ko bo spet dobil kakršnokoli delo. A možakar iz trgovine se je odločil drugače: nesrečnemu Marcu je od takrat pripravljal vrečko z živili, ki jo je lahko Marco, do trenutka, ko je spet dobil službo, vsakokrat brezplačno odnesel domov.