Zgodba portugalske nogometne reprezentance je sila nenavadna. Država, v kateri je nogomet absolutna številka ena, je v svoji zgodovini vzgojila ali uvozila številne zvezdnike, ki jim je bilo po večini skupno to, da so bili tehnično izjemno nadarjeni. A kljub temu, da so imeli številne odlične generacije, med njimi tudi tako imenovano zlato, za katero so igrali asi kot Rui Costa, Joao Pinto, Paulo Sousa, Costinha, Ricardo Carvalho, Luis Figo, Fernando Couto in tudi že mladi Cristiano Ronaldo, jim do zmage na kakšnem od večjih tekmovanj ni uspelo priti. Vse do leta 2016 in zadnjega evropskega prvenstva, ko niso spadali v ožji krog favoritov.
Portugalska je bila na zadnjem prvenstvu stare celine v Franciji zmagovalka novega sistema tekmovanja s 24 reprezentancami, saj se je v izločilne boje prebila skozi šivankino uho kot tretjeuvrščena v skupini F. Glavni junak pa na koncu ni bil Cristiano Ronaldo, temveč Ederzito Antonio Macedo Lopes, bolj znan kot Eder, ki je v igro v finalnem obračunu vstopil v 79. minuti, v 109. minuti pa dosegel odločilni zadetek proti Franciji, ki je bil hkrati tudi njegov prvi v reprezentančnem dresu. »Nogomet vedno piše zanimive zgodbe. Povedal vam bom anekdoto. Ko sem Ederja poklical k sebi in mu rekel, da bo vstopil v igro, mi je odvrnil, da se mi bo oddolžil z zadetkom. Nasmehnil sem se, potem pa so se njegove besede uresničile,« se je takrat smejalo selektorju Portugalske Fernandu Santosu, ki so mu mnogi očitali preveč defenzivno igro in s tem odstopanje od reprezentančne tradicije. Santos jim je odgovarjal: »Si želim, da bi igrali lepo? Seveda. A če me vprašate, ali bi raje igral atraktivno in bil doma ali pa grdo in osvojil naslov evropskih prvakov, je odgovor jasen.«
Eusebio postavil Portugalsko na svetovni nogometni zemljevid
Zgodovinsko je sicer razvoj nogometa na Portugalskem tesno povezan z največjim in najbolj priljubljenim klubom Benfico. Nekdanji predsednik kluba Mauricio Vieira de Brito je leta 1959 za trenerja pripeljal madžarskega vizionarja Belo Guttmanna, ki je poskrbel za taktično revolucijo v državi. Ob tem je zaradi tesnih povezav z Afriko iskal nadarjene mladeniče na črni celini, predvsem v Angoli in Mozambiku, ki sta bila tedaj portugalski koloniji. Prav v mozambiškem barakarskem naselju so njegovi ogledniki odkrili igralca, ki je kasneje Portugalsko postavil na svetovni nogometni zemljevid – Eusebia da Silvo Ferreira. Ta je z agilnostjo in hitrostjo je hitro osvojil nogometno Evropo in z Benfico v sezoni 1961/62 prišel do naslova evropskega klubskega prvaka, manj uspešen pa je bil s portugalsko reprezentanco, ki mu je ni uspelo pripeljati do lovorike. Ob njegovem zatonu je nato sledil tudi zaton portugalske izbrane vrste, ki ga je še pospešila diktatura Antonia de Oliveire Salazarja, ki ni dovolil portugalskim nogometašem igrati v tujini, hkrati pa ne tujcem za portugalske klube.
Pod bolj demokratičnimi režimi je portugalski nogomet leta taval v povprečnosti, rešila pa ga je ustanovitev Nogometne zveze Portugalske leta 1978, po kateri so začeli vlagati v infrastrukturo, izobraževanje trenerjev in mladino. Investicije so se povrnile v manj kot desetletju, ko je prišla zlata generacija z Luisom Figom in Manuelom Ruijem Costo na čelu. Postali so evropski prvaki do 16 in 20 let, a v članski konkurenci Portugalska kljub temu ni zmogla do pričakovanega uspeha. Najlepšo priložnost so imeli na domačem evropskem prvenstvu 2004, kjer so igrali izjemno, a jim je v finalu z 1:0 sanje pokvarila Grčija.
Ronaldo molil vse od Grčije
Takrat je bil v izbrani vrsti tudi že mladi Cristiano Ronaldo, ki je kasneje postal eden izmed najboljših, če ne celo najboljši nogometaš na svetu. Vlekel je tudi portugalsko reprezentanco, a ne do zmage na kakšnem izmed velikih tekmovanj. Ronaldova najboljša leta so se, podobno kot pri Eusebiu in Figu, hitro iztekala, nato pa je prišlo leto 2016. V novi vlogi napadalca, ki mu jo je namenil Fernando Santos, ki ga je hkrati osvobodil tudi obrambnih nalog, je blestel, manj pa reprezentanca. A na koncu se je prebila do finala, ki si ga je Ronaldo tako želel, čeprav je moral zaradi poškodbe kolena iz igre že v 25. minuti. Razplet je bil zanj in soigralce na koncu vseeno srečen. »Od leta 2004, ko smo na domačih tleh klonili v finalu proti Grčiji, sem prosil boga za novo priložnost. Vedno sem verjel, da smo dovolj kakovostni za kaj takšnega,« ni skrival zadovoljstva Cristiano Ronaldo.
