Prišlo je do manjšega zastoja. Nevarnost okužb je vplivala, da je bil proces treninga in tekem upočasnjen. Zdaj znova prihaja obdobje, ko bo prišlo do razvoja.
V katero smer gre razvoj igre?V ospredju je hitrost. Pri tem ne gre le za hitrost igre z žogo, ampak tudi hitrost in agresivnost v fazi branjenja. Da se prepreči hitra igra, se zelo zgosti prostor, zato je okrog žoge vedno manj prostora. Rešitev je, da žoga potuje zelo hitro, zato morajo biti tudi igralci individualno hitri. Najnovejša zadeva je protipresing, da tekmeca napadejo takoj po izgubljeni žogi in mu ne dovolijo igre. Za takšno igro je potrebna hitrost razmišljanja, kar pomeni, da morajo imeti nogometno inteligenco in smisel za igro. Temu je treba prilagoditi tehniko, da žogo kontrolirajo pri polni hitrosti. To pred trenerje in igralce postavlja vedno večje zahteve.
Zadnji trije evropski klubski prvaki zapored so nemški trenerji Klopp z Liverpoolom, Flick z Bayernom in Tuchel s Chelseajem. Je nemška trenerska stroka najboljša na svetu?Nemci so naredili korak naprej v razvoju stroke, kjer v ospredju ni denar, ampak znanje. Imajo najkakovostnejšo trenersko šolo na svetu v Kölnu. Postavili so kriterije delovanja v nogometnih akademijah, zato zraven ne morejo priti šarlatani, ki nimajo ustrezne izobrazbe, čeprav so bili nekdanji igralci. Vodja akademije napreduje v pomočnika ali glavnega trenerja članske ekipe, kar pomeni, da se znanje preliva. Nagelsmann je bil najboljši študent v svojem letniku, nato vodja akademije v Hoffenheimu, kjer je prevzel člansko ekipo in dosegel uspeh, nato še z Leipzigom in zdaj prihaja v Bayern. Gre za novejši koncept taktike igre, ki ga je postavil Rangnick, v tej povezani skupini trenerjev so še Klopp, Tuchel, Rose, Schmidt…
Kaj je z igro tiki-taka, ki jo je uveljavil Guardiola z Barcelono?Barcelona je v tistem obdobju tiki-tako izvajala tako kakovostno, da ni imela konkurence, a nogometni razvoj je šel naprej. Španci še vedno igrajo na vrhunski ravni, nekoliko pa so začeli zaostajati v dinamiki igre, torej ritmu, hitrosti gibanja in agresivnosti. Španski nogomet nima tako poudarjenega agresivnega branjenja kot nekatera moštva v Angliji in Nemčiji. A se bodo vrnili med najboljše, saj je tehnika njihovih igralcev na vrhunski ravni, pa tudi individualne sposobnosti so izjemne. V nogometu je gonilna sila razvoja nenehen boj med fazo branjenja in napada. Tuchel je v finalu lige prvakov s svojim načinom branjenja povsem onemogočil Guardiolovo igro. To je nekaj novega. Ob tem ni igral le na protinapade, ampak je tudi kontinuirano napadal, zato se je moral Manchester City braniti z več agresivnosti, ki je nima, saj v Angliji ni bila potrebna. Nemški trenerji pomenijo smrt za Guardiolo, saj ga s takšnim pristopom onemogočajo.
Po napornih sezonah je bilo le malo časa za priprave na evropsko prvenstvo. Kakšno tekmovanje pričakujete?Ena največjih ovir je še vedno nevarnost koronavirusa. Pričakujem, da bo prišlo do sprememb v generaciji. Prišli bodo mlajši igralci, ki bodo zaradi želje po dokazovanju dali maksimum. Tako bo prišlo do potrditve sodobne igre, ki smo je vajeni v klubskem nogometu. Reprezentančni nogomet nekoliko zaostaja za klubskim, ker nima toliko možnosti za skupne treninge, zato je težje uigrati ekipe. Ne bomo videli takšne kakovosti, kot je bila v ligi prvakov.
Kdo so vaši favoriti?V glavnem tisti, ki so se že dokazali. To so Francozi, Španci, Portugalci… Tihi favoriti so Italijani, ki so naredili prenovo z mlajšimi igralci. Imajo aduta v selektorju Manciniju, ki se je od velikega zvezdnika spremenil v skromnega, poglobljenega in tihega trenerja. Ne smemo pozabiti na Nemce, ki jih že nekaj časa ni v vrhu, kar je čudno, saj nemški nogomet na klubskem področju napreduje. Na takšnem tekmovanju je vedno tudi kakšno presenečenje.
Slovenija že enajst let ni bila na velikem tekmovanju. Kot gostiteljica je nastopila na nedavnem evropskem prvenstvu do 21 let, na katerem ni bila uspešna. Zakaj?Izredno velika razlika je v kakovosti. To, kar je pokazala Slovenija na EP do 21 let, je polomija. Glede organizacije in zahtev sodobne igre ni pokazala ničesar. Fantje so imeli željo, a ni bilo organizirane ideje, kako igrati, ko nimajo žoge in jo imajo, ko jo izgubijo in jo dobijo. To so glavni trenutki v igri, v katerih je treba biti organiziran, ob tem pa mora biti omogočena tudi svoboda. Mi smo imeli totalno improvizacijo. Ko stvari niso delovale, je začela padati tudi motivacija in na koncu nas ni bilo nikjer, zato je dobro, da se je končalo čim prej.
Ali je nemoč mlade reprezentance slab obet za prihodnost članske?Ni stvar le v rezultatu. Tekmo lahko tudi izgubiš, a če vidiš trende, željo po organizirani igri, ki je konkurenčna, je to prava stvar. Po prikazanem ne vidim perspektive in vse skupaj bo treba začeti postavljati na novo. Gliha je postavil temelje, čeprav meni ni bila simpatična zaprta igra s protinapadi, a je bila uspešna, če so to dobro delali.
So težave slovenskega nogometa povezane tudi s trenerskim delom? Kam spada slovenska stroka v svetu?Slovenci strokovno stagniramo. Pokojni profesor Brane Elsner je postavil temelje in strokovno delo je prišlo do neke ravni, nato pa smo zastali, ker nismo več vlagali v razvoj znanja in teorije. Slovensko strokovno znanje je bilo že v obdobju Jugoslavije in na začetku samostojne države vrhunsko, kar se je potrdilo z uspehi reprezentance in klubov v mednarodni konkurenci. Zdaj že deset let ni želenega napredka. Eden izmed razlogov je, da je povsem prekinjena povezana med fakulteto za šport in NZS. Odkar je morala NZS po nalogu Uefe prevzeti odgovornost za razvoj stroke, tega izziva ni sprejela, ker nanj ni bila pripravljena. Nima posebnega odnosa do stroke, ker se je ta vedno odvijala in razvijala na fakulteti, kjer smo bili trije zaposleni in vsakodnevno razmišljali o razvoju, pisali strokovne članke in se ukvarjali z znanostjo. Na NZS ne občutijo potrebe, da je treba za napredek in razvoj zaposliti nove ljudi, ki se bodo vsakodnevno ukvarjali s tem, kaj se dogaja pri nas in v tujini. Povezati moramo glavna področja stroke na NZS, ki so reprezentančni nogomet, šolanje trenerjev, strokovna komisija, mladinska komisija in znanost na fakulteti. To je nekoč že bilo povezano in stvari so se razvijale, zdaj pa vse skupaj stoji. Naši trenerji nimajo več takšnega znanja, kot so ga imeli nekoč.
NZS je za direktorja reprezentanc izbrala Mirana Pavlina.Bil je dober nogometaš, je dokaj razgledan in pozna nogomet. Ker nima nobenih izkušenj in ustrezne izobrazbe, saj nikoli ni bil trener, ne more biti vodja selektorjev, ki bo usmerjal razvoj igre ter kontroliral in pomagal trenerjem v procesu treninga. Lahko bi dobro opravljal kakšne druge organizacijske in strokovne posle na NZS. Direktor mora biti uspešen nogometni trener z izobrazbo in razgledanostjo.
V slovenskem nogometu je veliko mladih trenerjev. Pavlin je za selektorje mlajših reprezentanc izbral nekdanje reprezentante Ačimovića, Cesarja, Radosavljevića…To, da so bili vrhunski nogometaši, je prednost, saj razumejo nekatere stvari znotraj igre, vendar to še ne pomeni, da obvladajo stroko, ki pomeni vodenje moštva in procesa treninga. Morali bi jih vključiti na pozicije, da bi bili najprej pomočniki in imeli možnost učenja od tistih, ki izpolnjujejo kriterije NZS, kdo je lahko selektor. Zdaj so celo znižali zahteve glede izobrazbe, da so nekateri lahko dobili priložnost. Nekateri niso trenirali še ničesar. To sta dva poklica, eno je biti nogometaš, drugo pa trener, čeprav sta med seboj povezana. Prav je, da so jih povabili, ne morejo pa se trenerske obrti učiti kot selektorji z najboljšimi slovenskimi mladimi nogometaši. Po mojem mnenju je to napaka, čas bo pokazal svoje in nekateri bodo morali za te poteze odgovarjati.