Vprašati se velja, koliko bi lahko v takšen namazan tok glasbe posegla odrska inscenacija, a postavitev Vinka Möderndorferja se gleda predvsem kot nekakšna na odru realizirana radijska drama – mizanscensko dogajanje je skrčeno na minimum, scenografija »prosojno« odsotna, režija se ukvarja z detajli, z izjemo posegov z živim projiciranjem telefonskih posnetkov na po odru razpostavljene zaslone, ki nas prepričujejo, da je vse naokoli opazujoči »veliki brat«, ne prinaša jasnejših vsebinskih poudarkov ali izrazito enotne interpretacijske črte. Prav takšno najbolj očitno pozicioniranje v današnji čas, namigovanje na stalno kontrolo in vseprisotnost sodobnih elektronskih pomagal, ki so dokončno prevladala v času covid krize, je najbolj določna režijska poteza, a hkrati tudi najbolj odtujevalna, skoraj preenostavna, v razkoraku s poetičnostjo Strniševega besedila in tekočo snovjo Šivičevega glasbenega stavka. Režija namiguje, a nikjer zares ne doseže izrazne moči ter ne razkriva interpretacijskih poant, ki jih sicer smiselno predstavi dramaturgovo (Blaž Lukan) premišljevanje. Branje režiserjevega zapisa v gledališkem listu nam sicer razkriva, da je bila predstava v osnovi zamišljena bolj »potratno« (simbolizem raznobarvnih kostumov – Alan Hranitelj, orkester kot protagonist, »zrcalni« samorog – Branko Hojnik), da torej odrska asketskost ni bila del koncepta. Möderndorferjev prst, uperjen v mačehovsko slovensko kulturno politiko, je zdaj že ponavljajoča se mantra, ki drži, a odnos do opere je večplasten in po eni strani zadeva tako širšo slovensko intelektualno sfero, za katero je opera preživeta/dolgočasna zvrst, kot operno institucijo samo, ki večkrat v resnici sama prisega na preživeto. Z drugimi besedami – tudi ob bok očitno izrazito revnemu proračunu in nekaterih absurdnih covid določilih (distanca med nastopajočimi) bi se morda dalo iz inscenacije izžeti več pomenljivih misli.
V glasbenem pogledu je ansambel ljubljanske Opere ostal v svojih pričakovanih okvirih ali pa jih je v odsotnosti možnih primerjav celo presegel. Orkester pod vodstvom Igorja Švare je deloval zanesljivo, ritmično ubrano, a mestoma tudi neintenzivno. Urška Arlič Gololičič je spet odrsko prepričljiva, v srednjih registrih tudi zvočno lepo oblikovana, a na izraznih strženih njen glas vendarle zveni preveč utrujeno. Nuška Drašček Rojko glasovno ponovno briljira, režija pa je prav njeno vlogo morda najmanj dorekla. Robert Vrčon je zanesljiv, artikuliran, Andrej Debevec pa vendarle premalo izmuzljiv, demoničen, podobno tudi Matej Vovk, čigar lik ostaja preveč nejasen. Zbor je svojo vlogo opravil profesionalno.
Ob koncu predstave sem se spraševal, zakaj Samorog. Odgovora nisem našel ne na sceni, ne v tekstih, objavljenih v gledaliških listih, tudi v glasbeni izvedbi ne. Prav to vidim kot osrednji problem predstave. Strniševa drama je sicer postavljena v namišljeni srednji vek, napaja se pri mitološkem, a v resnici ostaja zimzelena. Koliko Bertramov se prav ta trenutek sprehaja po naših političnih sobanah – in tu se strinjam z Möderndorferjem: v rokah imajo pametne telefone!