Oče cepiv mRNA

A razlog za to, da je letos eden izmed kandidatov za Nobelovo nagrado, je dejstvo, da je prvi razvil vrsto cepiva, ki danes pomaga v boju proti pandemiji covida-19. Na vprašanje novinarja v nedavnem video intervjuju za nemški Der Spiegel, kako mu je to uspelo, pove, da je bil pazljiv pri svojem doktorskem delu. Ob njegovem zaključevanju je namreč pri raziskavah opazil, da je informacijska RNK oziroma RNA (iz velike družine molekul ribonukleinske kisline) ob določenih pogojih vendarle dovolj obstojna, da jo je mogoče vbrizgati kot cepivo, po katerem so laboratorijske miši začele tvoriti protitelesa in aktivirati tako imenovane T-celice, ki so premagale bolezen. Leta 2000 je skupaj s še štirimi študenti ustanovil podjetje CureVac, v katerem so začeli razvijati cepiva RNA. Hoerr se spominja, da so bili ves čas brez denarja in marsikdaj na robu stečaja, saj so investitorji svoje priložnosti iskali predvsem v farmacevtskih podjetjih v ZDA, nihče pa velikega preboja ni predvideval v Nemčiji. Lani ob začetku pohoda novega koronavirusa pa se je situacija temeljito spremenila. Toda Hoerr je začetek teh sprememb pravzaprav preživel v šest tednov in pol trajajoči komi. Le dan zatem, ko je skupaj z znanstveniki še drugih nemških farmacevtskih podjetij na povabilo vlade predstavil, kakšna so njihova morebitna orožja proti novemu koronavirusu, ga je zadela možganska kap. Čeprav so zdravniki ocenili, da so možnosti njegovega preživetja le 10-odstotne, je Ingmar Hoerr preživel in si priboril nazaj tudi vse veščine, ki jih je možganska krvavitev sprva ohromila.