Daljnega leta 1962 se je med sevniškim gostilničarjem Petrom Vrtovškom in njegovim prijateljem Rudijem Mlinaričem spontano odvila prva sevniška salamijada. Začetnikoma se ni niti sanjalo, da bo njuno opazovanje, okušanje in ocenjevanje salam preraslo v pravi salamarski praznik, ki mu ni para v Sloveniji, kot tudi ne v Evropi in svetu. Tako pripoved o »materi vseh salamijad«, ki jo pripravljajo vsako leto na dan 40 mučenikov, začne Oskar Zoran Zelič, avtor monografije ob 60-letnici sevniške salamijade. Prvo leto sta bili na mizi dve salami. Boljša je bila Mlinaričeva. Naslednje leto so bile tri in nato vsako leto več. Največ vzorcev so pred ocenjevalno komisijo postavili leta 2010, ko jih je bilo kar 128.
Poljudno-strokovna monografija o sevniški salamijadi, najstarejši gastronomsko-turistični prireditvi v Sevnici, je nastajala eno leto. Avtor je na 144 straneh in z več kot 400 fotografijami celovito predstavil nastanek salamijade, razvoj ter ljubiteljsko delovanje sevniških salamarjev. Podrobno je opisal gostilno Vrtovšek kot zibelko salamarstva, salamarske insignie pa tudi sam potek od izdelave salame do prevzema in končne ocene.
Ocenjevanje je trdo delo
»Ocenjevanje salam v Sevnici je zelo resna zadeva, predvsem pa trdo delo. Pokusiti skoraj 140 vzorcev, kolikor jih je v zadnjem desetletju skoraj vsako leto prijavljenih, ni preprosto,« je med drugim zapisal Zelič. »Komisijo sestavlja šest članov, vsak sedi za svojo mizo, na kateri so za osveževanje okusa pripravljeni rezine jabolk, nekaj sira, nekaj vode in liter cvička. Ja, salame je najbolje pokušati v družbi s prijatelji in ob dobri kapljici, tu pri nas predvsem s cvičkom.«
Ocenjevalci ocenjujejo zunanji videz salame, njen prerez, vonj in okus. Vendar, kot je v knjigi zapisal dolgoletni predsednik ocenjevalnih komisij sevniških salamijad Franci Sotošek, o najboljši salami presodita vonj in okus, ne videz. »Ocenjevalec mora pozabiti, katera salama je njemu všeč, in upoštevati kriterije, ki so značilni za našo posavsko-dolenjsko salamo,« je Sotošek v knjigi med drugim razodel nekaj skrivnosti dobrega ocenjevalca. Kot je zapisal, je posavsko-dolenjska domača salama dimljena, vendar dim ne sme stopati v ospredje. »To je namenjeno vonjavam mesa in slanine, začinjenih s česnovim sokom in poprom.« Ključna pa je seveda kakovost mesa. »V dobri posavsko-dolenjski salami je skrita njena celotna zgodovina,« pravi.
Ženske nimajo vstopa
Kot enega bolj zanimivih dogodkov v 60-letni zgodovini Zelič omenja drugo salamijado leta 1963. Nanjo so bile prvič in tudi zadnjič povabljene »boljše polovice« sevniških salamarjev. »Ko se je dan prevesil v noč, so možakarji že dodobra pogledali v kozarec. Oni bi še ostali, dame pa so začele priganjati domov. Seveda moški niso hoteli o tem nič slišati, soustanovitelju salamijade Petru Vrtovšku pa je bilo vztrajnega prigovarjanja dovolj in je vzrojil ter zapretil: 'Bejž'te ženske! Drugo leto bo salamijada brez žensk!' In tako je še danes,« se nasmeji Zelič. No, ženske so si nato leta 2016 omislile svojo salamijado.
Sevniška salamijada in z njo tudi društvo sta z monografijo »zapisana v večnost«, kot je dejal predsednik Društva salamarjev Sevnica Zdravko Mastnak. Salamijada je postala velik promotor in generator tudi za vse druge suhomesne sevniške izdelke. »Danes je salamiada prerasla v veliko strokovno gibanje. Naša salama nosi ime Sevnice po vsem svetu, najdemo jo na elitnih mestih najboljših trgovskih hiš. Vsi skupaj smo lahko upravičeno ponosni,« meni Mastnak.
Društvo in Kmečka zadruga Sevnica sta leta 2014 podpisala tudi pogodbo o izdelavi tradicionalne sevniške salame. Zadruga je tako pridobila recepturo za domačo sevniško salamo, ki jo je od tedaj mogoče kupiti po vsej Sloveniji.