Ameriški pisatelj Walter Stone Tevis (1928–1984) se morda ni nikoli prebil prav na vrh literarnega panteona, vseeno pa gre za dokaj znanega in priljubljenega avtorja, ki je skozi tri desetletja ustvarjalne poti napisal vrsto kratkih zgodb in šest razmeroma uspešnih romanov – od katerih jih je kar nekaj zaživelo tudi na filmskem platnu oziroma malih zaslonih.
Med njimi je tudi Damin gambit (1983), ki govori o nadarjenem dekletu, ki se navkljub številnim oviram povzpne na sam vrh šahovskega sveta; po njem je bila lani posneta večkrat nagrajena Netflixova serija z Anyo Taylor Joy v glavni vlogi. Toda odmevno filmsko priredbo je že dve leti po izidu dobil njegov prvi roman The Hustler (1959), v naslovni vlogi svojeglavega igralca biljarda je tedaj zaigral Paul Newman, podobno pa je bilo pozneje še z znanstvenofantastičnim delom Mož, ki je padel na Zemljo (1963) ter Tevisovim poslednjim romanom Barva denarja (1984), katerega filmsko različico je režiral Martin Scorsese.
Od sirote do zmagovalke
Vsebina romana Damin gambit se sicer v nekaterih manj bistvenih podrobnostih nekoliko razlikuje od dogajanja v istoimenski nadaljevanki, v katero je njen scenarist in režiser Scott Frank vnesel tudi nekaj »sodobnih« ali televizijskemu mediju primernih poudarkov, toda zgodba je vsaj v osnovi enaka. Spremljamo torej približno desetletje življenja že v otroštvu osirotele Beth Harmon, ki se s pomočjo svojega nenavadnega talenta za kraljevsko igro iz plašne in zadržane deklice razvije v samozavestno, opolnomočeno mlado žensko – seveda pa mora na tej poti premagati tako razne nenaklonjene okoliščine kot tudi lastne notranje demone. Ali povedano drugače, gre za spretno napisan, zlahka berljiv razvojni roman, ki med drugim obdeluje tematike osamljenosti, tesnobe in odvisnosti, značilne za večino Tevisovih del, kakor tudi motiv igre kot metafore življenja; prav tako pa v njem najdemo za avtorjev opus precej pogosto figuro glavnega junaka (v tem primeru junakinje) kot obstranca, skozi katero naslovi vprašanje položaja žensk v »moškem svetu«.
Tako knjiga kot serija sta bili deležni pohval za zanimivo zasnovo osrednjega lika ter realističen prikaz šahovskega okolja, vključno s pritiski in napori, povezanimi z najvišjo tekmovalno ravnijo – nekoliko nerealen se zdi zgolj bliskovit začetni napredek junakinje, ki v sirotišnici res nima ustreznih pogojev za tako osupljiv razvoj, svoji genialnosti navkljub. Kolikor pa gre v prvi vrsti za žanrsko delo, mu je mogoče tovrstne trenutke »literarne svobode« tudi odpustiti, sploh zato, ker je šah tu vendarle bolj »gorivo«, ki poganja pripoved o boju posameznika z družbenimi omejitvami – in pa predvsem samim seboj.
Avtobiografski odkruški
Ob izidu knjige je Tevis v intervjuju za New York Times povedal, da je roman napisal kot »poklon pametnim ženskam«, pri tem pa je odločno zanikal, da bi se pri liku Beth navdihoval pri kakšni resnični osebi iz šahovskega sveta. V resnici je mogoče pri protagonistki veliko lažje prepoznati nekatere avtorjeve avtobiografske poteze, ki jih najdemo tudi pri drugih junakih njegovih del, kot sta denimo občutek izkoreninjenosti in čustvene otopelosti ali s tem povezano zatekanje v omamo.
Tevis, čigar dela so prevedena v približno dvajset jezikov, je bil namreč verižni kadilec, hazarder in alkoholik, ki je bil včasih pijan tudi po več mesecev, podobne razvade, s samouničevalnim vedenjem vred, pa so značilne tudi za njegove like; njegov sin William je nekoč dejal, da je bil njegov oče pravzaprav »junak vseh svojih romanov«. Korenine take bivanjske drže segajo vse do pisateljevega otroštva; takrat je zaradi srčne bolezni leto dni preživel v otroškem zdravilišču, kjer so ga – kakor je bilo za tisti čas popolnoma običajno – rutinsko pitali s pomirjevali (enako se v sirotišnici dogaja tudi z Beth), nato pa se je družina iz San Francisca preselila v Kentucky, torej v podeželsko okolje, kjer se Walter ni znašel. Takratne tesnobnosti in občutka odtujenosti, ki sta se prelivala v njegove romaneskne osebe, se ni znebil nikdar več – ne po končanem študiju, ne med dolgoletno kariero univerzitetnega profesorja in ne v zadnjih letih življenja, ko se je preselil v New York ter se končno posvetil samo pisanju.
