Nekateri sploh ne uporabljajo več fotoaparatov, saj so pametni telefoni postali neverjetno učinkoviti tudi pri fotografiranju. Jaz sem še malo staromoden in se ne dam. In se kdaj tudi vprašam, koliko časa bodo še ljudje, ki se poklicno ukvarjajo s fotografijo, s sabo tovorili težke objektive, za katere že skoraj potrebujejo orožni list. Trg fotoaparatov se hitro krči, saj nam silna elektronika in informatika omogočata, da že iz skoraj vsakega bolj ali manj ponesrečenega posnetka lahko izvlečemo že kar čudežno lepe fotografije. Ampak ko si enkrat spet s profesionalcem, se vendarle vidi razlika. Vsaj jaz sem jo.
Vsa napredna tehnika in svetovni splet nam dajeta vse bolj občutek, da lahko postanemo mojstri kar tako, na hitro. Malo pobrskamo, se poučimo o kompoziciji, na računalnik naložimo nekaj programčkov, si kupimo en zelo pametni samsung ali kaj drugega, to ni reklama za samsung, seveda, pa smo že priznani fotografi. No, spravil sem se na področje fotografije, ker sem včeraj dobil povod za to razmišljanje. V bistvu pa nastaja podobna situacija na mnogih področjih naših življenj. Postajamo sami svoji zdravniki, arhitekti, šivilje, tudi meteorologi. Dobivamo občutek, da postajajo mnogi poklici že skoraj odveč ali pa brez vrednosti, če se lahko vsega naučimo takole, preko spleta, pa še sosed malo pomaga z nasveti, ker je že dlje časa v tem… »Zakaj bi plačal fotografa, če lahko vse poslikam sam? Škoda denarja.« In zakaj bi cenili nekega kuharja, ko pa si sam lahko lepo po navodilih skuham bajno kosilo?
Na neki način je marsikaj res. Če si vzamemo čas, če smo dovolj natančni, vztrajni, če imamo sposobnosti za določena dela, se jih lahko res dobro naučimo. A zagotovo bomo težko nabrali toliko izkušenj, kot jih imajo poklicni izvajalci, med katerimi, seveda, spet niso vsi vrhunski. Tudi mi nismo (povsod) vrhunski, najbrž se za vsakogar najde nekdo, ki je boljši od nas (vas). Morda vse to vodi k temu, da ljudje vse težje pritrdimo stroki in jo upoštevamo. Morda bi lahko kdaj bili malo manj pametni.