Ko je Olimpija v 29. krogu državnega prvenstva v nogometu v Stožicah po sijajni predstavi premagala Koper s 6:2 (zmage so se nogometaši veselili kot naslova prvaka) in imela sedem krogov pred koncem sedem točk prednosti pred Mariborom, ki je deloval povsem razglašeno, je kazalo, da ji nič več ne more preprečiti osvojitve naslova prvaka. A Ljubljančani so na naslednjih šestih tekmah osvojili le dve točki z remijem z Aluminijem (2:2) in Mariborom (0:0) ter doživeli kar štiri poraze, in sicer z Muro (0:3), Domžalami (0:2), Celjem (0:4) in Taborom (1:2) ter tako že krog pred koncem izpadli iz bitke za prvaka. To se jim je pripetilo, potem ko so imeli izjemen niz 15 tekem brez poraza. Ponovila se je zgodovina. Tudi lani je Olimpija v naletu po visokih zmagah proti Triglavu (7:3) in Rudarju (5:0) v zadnjih štirih krogih osvojila le dve točki in zapravila štiri točke prednosti pred Celjani. Pripravili smo analizo glavnih razlogov za neuspeh.
1.
Poteze vodstva kluba sprte z nogometno logiko
Podoba na igrišču je ogledalo delovanja, urejenosti in vizije kluba. Predsednik kluba Milan Mandarić je od leta 2015, ko je kupil Olimpijo, naredil toliko potez, ki so sprte z nogometno logiko, da se drugače ne more končati. Potem ko je po dvojni kroni leta 2018 odslovil trenerja Igorja Bišćana, je Olimpija osvojila le še eno lovoriko – slovenski pokal 2019. Ker v Olimpiji niso bili pošteni do nogometa, so se zamerili žogi in v zadnjih dveh letih navijači doživljajo le razočaranja. Na veliko presenečenje navijači po porazu s Taborom, ki je bil za Olimpijo usoden tudi lani v predzadnjem krogu v Stožicah, igralcev niso zasuli z žaljivkami in povišanimi toni. Izrekli so jim podporo in jim poslali jasno sporočilo s skandiranjem: »Hočemo pokal.« A osvojitev pokala bi bila le tolažilna nagrada. Prihodnost kluba je negotova, saj je bilo preživetje odvisno od lovorik, ki skozi kvalifikacije za ligo prvakov prinašajo denar iz blagajne Uefe, in prodaje igralcev. Olimpija je imela v lanskem letu 3,8 milijona evrov izgube, ki jo Mandarić pokriva tudi iz družinskega sefa, kupca pa ne najde.
2.
Napake trenerjev Skendra in Stankovića
Lani je bil trener Safet Hadžić zamenjan, ko je bila Olimpija prva na lestvici z dvema točkama prednosti. Njegov neizkušeni naslednik Dino Skender je s precej kakovostnejšo zasedbo (Menalo, Vukušić, Tomić, Cekiči, Savić, Bagnack, Samardžić…) od letošnje pomlajene in zelo slovenske uspel v spregi s športnim direktorjem Mladenom Rudonjo zapraviti naslov prvaka. Goran Stanković je Olimpijo prevzel pozimi in bil na začetku rezultatsko uspešen, medtem ko igra ni bila navdušujoča. A je imel angela varuha v podpredsedniku kluba Željku Mandariću, saj bi ga Milan Mandarić že zdavnaj zamenjal, če ne bi imel prazne blagajne. Ko je ekipa zapadla v krizo, neizkušeni Stanković ni našel poti, da bi psihološko dvignil moštvo in našel nove taktične rešitve, saj je Olimpija za tekmece postala prebrana knjiga. Ob veliki točkovni prednosti je igrala preveč preračunljivo s čakanjem na napako tekmeca. Čeprav je zavzela obrambno držo, je z Muro (0:3), Domžalami (0:2) in Celjem (0:4) doživela najviše poraze v sezoni, potem ko je imela pred tem trdno obrambo.
3.
Igralci brez zmagovalne miselnosti
Če bi Olimpija osvojila naslov prvaka, potem ko je pozimi odšlo 15 igralcev, bi bilo to sprto z nogometno logiko. Ekipa je res pomlajena in všečna s slovenskimi fanti, a očitno na vseh ravneh kluba primanjkuje zmagovalne miselnosti in pravega pristopa. S takšnim bojevniškim pristopom, kot so ga pokazali proti Mariboru, na pokalni tekmi v Domžalah in tudi v sredo proti Taboru, bi se že pred koncem veselili naslova prvaka. Frelih je imel sijajno jesen in pomlad do poraza z Muro, vrhunec napak je bil v 96. minuti proti Taboru. V obrambi je Korun razočaral glede na status reprezentanta in sloves enega najboljših branilcev poljske lige, medtem ko sta se zimski okrepitvi Delamea Mlinar in Savić trudila, a so ju ustavile poškodbe. V zvezni vrsti je največji dolžnik kapetan Elšnik, ki je po evropskem prvenstvu do 21 let padel v formi. V napadu je bil Vombergar vedno bojevit in srčen, medtem ko je Ivanović po sijajni jeseni, ko je bil najboljši igralec lige, spomladi, ko je postal tudi oče dvojčkov, največje razočaranje.
4.
Težave s poškodbami
Olimpija je imela med vsemi klubi najbolj ubijalski ritem z dvema tekmama na teden. Po koncu zaprtja države je od 13. aprila odigrala 11 tekem. Zdesetkale so jo poškodbe mišic nosilcev igre v obrambi in napadu (Fink, Delamea Mlinar, Vombergar, Savić, Šme), kar razkriva, da ljudje v strokovnem štabu, ki skrbijo za telesno pripravljenost in preventivo, svojega dela niso opravili dovolj kakovostno in strokovno.
