Ljubezen do šivanja, risanja in umetnosti Lidijo Novak spremlja že od malih nog. Nadvse je uživala, ko je sama šivala oblekice za svoje barbike, medtem ko je zase prvo oblačilo sešila v prvem letniku tekstilne šole. Njena vzornica je bila takrat teta iz Skaručne, mojstrica za šivanje po meri, in pri njej je opravila prakso. A ker kasneje ni bilo dovolj zaslužka, se je Lidija dodatno izobrazila za trgovko, pot jo je zanesla v gradbeno trgovino in v pisarno, kjer pa se po prihodu z drugega porodniškega dopusta nikakor ni več dobro počutila.
»Zamenjala se je večina zaposlenih in odnosi med nami so se precej spremenili. Ni bilo več dobrega ozračja, novi nadrejeni so od nas zahtevali nemogoče. Zelo sem trpela,« se spominja sogovornica. Ob podpori partnerja Ludvika Jaklina je zbrala moč, dala odpoved in se posvetila šivanju. Sprva je šivala le za sinova Brana in Riona, a so njeno delo kaj hitro opazile vzgojiteljice v vrtcu in mamice sinovih sošolcev. Navdušene nad Lidijinimi kreacijami so začele naročati oblačilca, razne dodatke, obeske, torbice, tobačnice, etuije za tablice… In tako se je začela pisati Lidijina nova karierna pot.
Unikatno, po željah stranke
»Brez Ludvika, ki je vseskozi verjel vame, mi ne bi uspelo. Ob strani mi je stal tudi prve štiri mesece, ko je bilo najtežje, saj še ni bilo strank, otroka sta bila še majhna, gradili smo hišo… Res je bilo naporno. Najine skupne odločitve najina širša družina žal ni podpirala, bili so mnenja, da je treba v službi malo potrpeti. Na srečo so kmalu ugotovili, da sem se po odpovedi tudi sama spremenila. Spet sem postala nasmejana in umirjena,« zaupa Lidija, ki se čedalje bolj zaveda, da je bila odločitev resnično prava.
Prostorno šivalnico sta s partnerjem uredila v kleti njune hiše in prav tam nastajajo tudi unikatni predpasniki, namenjeni natakarjem, kuharjem, brivcem, frizerjem, baristom…, in drugi izdelki, ki jih tržita pod imenom Alley Cats.
»Vse skupaj se je začelo, ko me je Ludvik, ki dela v gostinstvu, nekega dne prosil, ali bi lahko zašila predpasnik za njegovega nekdanjega šefa Bineta Volčiča. In res sem se potrudila – tako glede kakovosti kot videza, kar pa ni ostalo neopaženo. Kmalu sem dobila naročila za številne druge predpasnike, role za nože…« pojasni Lidija.
»Gostje v restavraciji so videli, da smo natakarji oblečeni v unikatne predpasnike in to so kmalu opazili še drugi kuharji in natakarji. Lahko rečem, da je trg zahteval svoje in da je tržna niša sama našla Lidijo. Nič se ni zgodilo na silo. Prvotno je Lidija šivala le za natakarje in kuharje. K večji prepoznavnosti na trgu ji je precej pomagal prav Bine, saj se je v medijih pojavil v predpasniku, ki smo ga izdelali prav zanj. In to je bila za naju najboljša reklama,« doda Ludvik.
Obdariti želita Brucea Springsteena
Priporočila od ust do ust, promocija na specializiranih sejmih ter pojavljanje na družbenih omrežjih facebook in instragram Lidiji in Ludviku prinašajo nova in nova naročila za unikatne kose, a za svoj največji uspeh štejeta zadovoljne stranke, ki se vračajo.
»Veseli naju, da ljudje čedalje bolj cenijo unikatne izdelke. Do tega marsikoga pripeljejo slabe izkušnje, ko denimo določen izdelek kupijo prek spletnega portala aliexpress, potem pa naju čez en mesec pokličejo in povedo, da jim je razpadel, zato novega naročijo pri naju. Resda zanj plačajo kakšen evro več, bistvo pa je, da so z njim resnično zadovoljni. Usnjen predpasnik je lahko v uporabi za zmeraj, če ga le primerno vzdržujemo,« je zadovoljen Ludvik, ki partnerki ob prostem času vselej priskoči na pomoč v šivalnici.
S svojim delom mlada podjetnika počasi prodirata tudi v tujino – na Hrvaško, v Avstrijo, Italijo in Nemčijo. Morda se jima obeta celo slava v Združenih državah Amerike, natančneje v New Jerseyju. »Najin idol je ameriški roker Bruce Springsteen, ki ga oba resnično zelo ceniva in obožujeva. Prav zato načrtujeva, da mu izdelava usnjen telovnik v njegovem slogu in mu ga pošljeva domov na njegov ranč…« v en glas zaupata Lidija in Ludvik.
Volje, idej in veselja do dela jima ne zmanjka. Lotita se namreč prav vsega in se nikoli ne ustrašita zamislic svojih strank, ki včasih kar ne morejo verjeti, da Lidija vse šiva sama. »Seveda včasih pride dan, ko ni energije, zato brez slabe vesti rečem, adijo, šivalnica. Takrat vse skupaj pustim pri miru, grem počivat in se posvetim družini. A se običajno že naslednji dan spočita lotim kakšnega novega naročila. Najbolj od vsega pa me veseli, da se stranke vračajo, to je zame največji uspeh! Na začetku me je bilo takrat, ko je zazvonil telefon, vselej strah. Bala sem se, da me kliče kdo, ki ni zadovoljen z izdelkom, in mi bo očital, da je kaj narobe. A tega ni bilo nikoli, vedno sem deležna samih pohval in novih naročil,« je zadovoljna spretna sogovornica.