Ko so se marca in aprila cepili najprej tašča, potem pa še moja starša – trije starostniki, s katerimi sem bil zaradi otrok vse od jeseni v tesnih stikih – sem začutil resnično olajšanje. Ker so vmes prvič cepili tudi mojo ženo, sem po skoraj letu dni lahko znova razmišljal le o lastnem zdravju. In ker se kot zdrav 40-letnik nisem počutil ogroženega, me je preveval osvobajajoč občutek, da je vsega hudega konec. Seveda sem še naprej nosil masko v zaprtih prostorih, si razkuževal roke in ohranjal distanco, a vse to sem počel kot kakšno naučeno vljudnost, kot bi šlo za pravila lepega vedenja, za prosim in hvala oziroma dober dan in nasvidenje. O virusu sem skorajda nehal razmišljati in na to, da so otroci spet v vrtcu in da lahko od tam prinesejo še kaj drugega kot kak zoprn rotavirus, sem le še redkokdaj pomislil.
A čeprav so tudi številke novih okužb v državi iz dneva v dan padale in sem se tudi zaradi tega počutil vse bolj varnega ter se celo pripravljal, da začnem po letu ...
