Lizbona predraga za domačine

Glede na to, da že desetletja živi v portugalskem glavnem mestu, je »v živo« spremljal, kako je turizem iz leta v leto vse bolj spreminjal prestolnico ob reki Tajo. Še posebej po finančni krizi, ko je država postajala vse bolj odvisna od turizma in je ta resnici na ljubo tudi omogočil njen ponovni gospodarski vzpon, so se razmere za domačine v Lizboni drastično spremenile. V Alfami, najstarejšem delu mesta, je bilo pred koronsko krizo v kratkotrajnem najemu kar 60 odstotkov vseh razpoložljivih stanovanj, najemnine za tiste, ki so se zanimali za trajnejši najem, so se potrojile, v nekaterih primerih celo podeseterile. Turizem pa iz osrčja mesta ni izrinil le domačinov, temveč tudi male zasebne trgovine in kulturne ustanove ter z njimi tudi njihov kulturni program. Da se nekaj razvija v napačno smer, so zato prepoznali celo turistični delavci. V času epidemije, ki je Portugalsko v začetku leta še posebej hudo prizadela, je mesto prazno. Ob tem, da so mnogi Lizbončani zaradi gospodarskih posledic epidemije izgubili svoj dom, je še vedno praznih 22.000 stanovanj, ki so sicer namenjena turističnemu najemu, in 3000 hiš. Mesto se je problema lotilo tako, da je pripravljeno najeti ta stanovanja po vnaprej določeni fiksni ceni in vnaprej plačati najemnino za tri leta ter jih oddati v neprofitni najem. Interes tistih, ki potrebujejo stanovanjski prostor, je velik, prijavilo se je 10.000 kandidatov, a je na drugi strani le 200 lastnikov stanovanj, ki so pripravljeni pri tem ukrepu sodelovati, saj vsi pričakujejo, da se bo turizem po epidemiji hitro postavil na noge in bo zaslužek bistveno višji.