S pomočjo nevroznanosti – v obliki brezžičnih EEG, kožne prevodnosti, merilnikov srčnega utripa, hormonskih testiranj in drugih tehnologij, lahko presežemo družboslovni pristop, ki je omejen. Nudi sicer zasnovo dražljaj-odziv, ki nam omogoča, da razumemo, kako se oseba odziva v stresnih situacijah, ne daje pa odgovorov na vprašanje, »zakaj« do določene reakcije pride. Ker družboslovna razprava prevladuje v programih za razvoj voditeljstva, rezultati niso pravi.
Kako lahko tehnologije osebnih meritev uporabimo v poslovnem izobraževanju?Obstajata dva vidika: vsebinski del (»kaj«) in vedenjski del (»kako«). Večina poslovnih študijskih programov se osredotoča na »kaj« vodenja in se pri tem vprašuje, ali lahko oseba, ki se udeležuje tečaja, te lastnosti dejansko ustvari v sebi. Temeljno učno »načelo« v tem primeru je: če boste nekaj slišali, boste to ponotranjili in izvedli. Ta pristop označujemo kot učenje vodenja »od zunaj navznoter«. Vaša odgovornost je, da vse prevzamete in uporabite v praksi, po logiki: potopite se ali plavajte. Na žalost ne deluje.
Na poslovni šoli CIMBA smo postopek obrnili. Usmerili smo se v razvijanje vodenja »od znotraj navzven«. Vsak od nas se izrazito razlikuje, zato je nepredstavljivo, da bi bil pristop »enako za vse« uspešen. Nevroznanost nam pomaga dobiti jasnejšo sliko, saj lahko primerjamo uspešnost študenta glede na vrstnike.
Kam je trenutno usmerjena vaša raziskovalna strast?Zanimajo me odnosi, katerih jedro so čustva. Na našem inštitutu pa smo se vrnili k temi pogajanj. Ne glede na to, da pogajanja zajemajo veliko različnih situacij, od obvladovanja konfliktov, dela s težkimi ljudmi, težkih pogovorov do dela v skupinah, dajanja povratnih informacij – imajo eno temeljno komponento. To so družabni dogodki, pri katerih na uspeh vplivajo socialne veščine. Te so sedaj v centru naših raziskav. Velik del teh raziskav izvira iz provokacije alumnusa CIMBA v Sloveniji Aleša Lisca iz tržnega podjetja Lisac in Lisac. Aleš me je prepričal, da sem začel poučevati pogajanja, in to nas je usmerilo po raziskovalni poti »razvoja mehkih veščin«.
Kljub milijonom evrov, ki se vsako leto stekajo v programe za razvoj vodenja, raziskave dokazujejo njihovo neučinkovitost. Zakaj?Upravičeno ste zaskrbljeni. Razvoj vodenja se ravno zato mora odmakniti od pouka v učilnici. To je neučinkovita učna platforma.
Ampak zakaj?Spet lahko najdemo trdne dokaze v nevroznanosti. Nevroznanost ločuje znanje, ki ga je treba pridobiti, v dve osnovni kategoriji: biološko sekundarno in biološko primarno. Učenje biološko sekundarnega znanja poteka v tradicionalnem vsebinskem tečaju v učilnici, kjer je prisoten inštruktor. Nasprotno pa se biološko primarno znanje osredotoča na vedenje, se ga uči izkustveno (bodisi neposredno ali pa neposredno opazovano), pogosto nezavedno, poganja ga notranja motivacija, pogosto ima (resnično ali zaznano) komponento »preživetja« in le redko vključuje učitelja.
Nihče od nas namreč ne trdi, da je vodenje zgolj kognitivna dejavnost. Gre za mešanico kognicije, vedenja in čustev. Poznavanje aksiomov, izrekov, formul in načel, ki urejajo vodenje, ni »kodificirana« celota znanja, ki poganja učinkovito vodstveno prakso. Vprašajte se, koliko uspešnih menedžerjev poznate, ki nimajo univerzitetne izobrazbe iz menedžmenta ali pa so celo brez diplome. Na desettisoče. Ali lahko rečete isto za uspešne (ali celo neuspešne) računovodje? Poučevanje o vodenju v učilnici nikoli ne bo dalo učinkovitih voditeljev. No, res pa je morda, da je vsaj zabavno.
Kakšen je najprimernejši način izobraževanja menedžerjev? S poukom v učilnici, e-učenjem ali navidezno resničnostjo?Nič od naštetega. Vodenje je družabni dogodek, uspeh katerega je odvisen od socialnih veščin voditelja. Kako se naučimo biti socialni, ne da bi bili vajeni biti socialni? Kako družabne so knjige, videoposnetki, e-učenje in formati navidezne resničnosti?
Nekateri trdijo, da lahko z igranjem vlog pri vajah v učilnici ali s čustvi, ki izhajajo iz simuliranih dogodkov v videooblikah ali oblikah navidezne resničnosti, dosežemo rezultate. Nevroznanstveniki pa trdimo, da je taka izkušnja čustveno drugače označena (in shranjena v povsem drugačnem možganskem območju) kot dejanski dogodki. Take simulacije nas bodo naredile le kanček bolj empatične, nič v primerjavi s tem, če bi se z neko situacijo soočili v resnici. Zakaj? Če ste si v kinu kdaj ogledali resnično zastrašujoč film, veste, da vam je vedno na voljo ena zelo fina možnost, ki ne obstaja, če bi bili v resničnem življenju: filma enostavno ne gledate več. Kakšna je učna vrednost tega, da verjameš, da si lahko zamašiš ušesa in zapreš oči ter nekako uideš jeznemu šefu, razburjenemu soigralcu, nezadovoljni stranki ali stiski s kolegom?
Kaj nam torej prinaša prihodnost?Roboti, računalniki in stroji nam počasi jemljejo funkcionalna poslovna dela. Zato nas izobraževanje, ki se osredotoča na te veščine, ne pripravi več na uspešno kariero. Drugič, vse več dela poteka v skupinah, veljavo dobivajo interaktivne veščine, empatija in vzpostavljanje odnosov. Težko si je predstavljati, da se ta sklop spretnosti razvije na tečajih z naslovi, kot so računovodstvo, trženje, finance, logistika ali ekonomija. Prosim, ne razumite me narobe; potrebujemo tehnično usposobljene delavce in vodje, toda kaj koristi tehnična usposobljenost, če ne morete razumeti in voditi drugih?
Te mehke veščine se naučimo izkustveno – od znotraj navzven. Prvi korak je pozvati mlade k odložitvi mobilnih telefonov in jih spodbuditi k medsebojni interakciji.
Če se vrnemo 150 let nazaj, opazimo, da je tehnologija, čeprav je izbrisala veliko delovnih mest, ostala. Kaj nam torej 150 let tehnološkega razvoja govori o veščinah, ki bi jih morali razvijati zdaj? Morda, da je treba staviti na: kreativnost, reševanje problemov, kritično razmišljanje, odločanje, komunikacijo, prilagodljivost, empatijo, vzpostavljanje odnosov in timskega duha? In morda boste želeli odložiti mobilni telefon!