Skoraj vsak dan spije skodelico espressa v svoji najljubši kavarni Cafetino na Starem trgu. Kot večina Ljubljančanov z ženo ob koncu tedna skočita na Rožnik, kjer si ob kavi obvezno privoščita tudi flancat. »In lahko rečem, da ob srebanju kave vedno začutim Cankarjevega literarnega duha,« pove v smehu Kang Byoung Yoong in se v istem hipu spomni in doda: »Prav tako uživam v vožnji s svojim ponyjem, ko ob blagem večernem vetriču poslušam glas Severe Gjurin.«
Na zagotovo zanj že precej klišejsko vprašanje, kaj ga je pripeljalo v Ljubljano, pove, da ga je to vprašalo vsaj 7265 ljudi. »Dolgo časa sem tudi sam razmišljal o tem in prišel sem do zaključka – usoda! Da, zelo težko je opisati to situacijo brez besede usoda. Prepričan sem, da moramo včasih sprejeti svojo usodo, sploh če nas ta osrečuje,« je povedal in razložil, da je leta 2013 na strani ljubljanske filozofske fakultete videl obvestilo, da iščejo učitelja za predavanje korejske književnosti. »Z ogromno poguma sem se prijavil na razpis in dobil priložnost na oddelku za azijske študije,« je povedal Kang Byoung Yoong, ki prihaja iz Koreje.
Učenje slovenščine postaja njegov hobi
Težav ob prihodu v Slovenijo ni imel. »Ko sem prvič prišel na Bled, sem si rekel, da bom z družino tukaj živel zelo dolgo. Seveda mi je zdaj bolj kot Bled všeč Bohinj,« iskreno pove in se za trenutek zresni, ko prizna, da se je ob soočenju z življenjem v Sloveniji srečal tudi z nekaj težavami. Najprej z jezikom, pa čeprav, kot pravi, Slovenci zelo dobro govorimo angleško. »Z mojo boljšo polovico, ženo, lahko s Slovenci komunicirava v angleščini. A ker si resnično želim iskreno in dobro razumeti Slovence, sploh svoje študente in sodelavce, se učim slovenskega jezika. Dvakrat na teden obiskujem tečaj in učenje slovenščine mi je postalo hobi, v katerem zelo uživam,« prizna in z nekoliko neresnim tonom omeni: »Mogoče pa bi morali Slovenci le razmisliti, ali je dvojina resnično potrebna za vaš jezik.«
Pravi, da je imel še največ težav s prilagajanjem na počasen tempo življenja, saj, kot pravi, prihaja iz države »ppali-ppali«, kar v korejščini pomeni »hitro-hitro«. »Korejci želijo narediti vse hitro, prehitro. Pri vas že ime države SLO(W)enia pove, da gre vse počasneje kot v Koreji.« Prav zaradi precej bolj umirjenega tempa se je tukaj naučil, kako premagati življenjske težave in prilagoditi novemu življenju. Tudi glede hrane, pravi, da nima težav: »Imam izvrstnega kuharja korejske hrane, svojo ženo. Seveda pa v Ljubljani obstajajo čudovite korejske restavracije, kot sta Ogam in Suwon.«
Ponosen, da je Ljubljančan
Ne skriva, da ga veseli delo s študenti, ki mu vračajo pozitivno in mlado energijo, hkrati pa se od njih vsak dan uči. »Opažam pa, da se predvsem slovenski študentje ne poznajo dobro. Ne zavedajo se, kako čudoviti so. Žal se pogosto podcenjujejo,« pove in doda, da jim pogosto pove, da se morajo zavedati, da so daleč boljši, kot mislijo, da so.
Kang Byoung Yoong je dolgo časa živel v velikih mestih, kot sta Seul in Moskva. »Če živite v teh mestih, začutite, da postajate vijak v velikem stroju. A tu, v Ljubljani, lahko postanem človek. Tu te sosed ali neznanec pozdravi v dvigalu. Če sem v Seulu pozdravil neznanca, so mislili, da sem duševno moten. V tem mestu čutim neko srečo. Mogoče za vas to ni veliko, zame pa je zelo dragoceno. Zelo rad imam »prijaznost na daljavo« slovenskih ljudi. Če sem iskren, niste družabni. Vedeti pa morate, da ste obzirni, premišljeni in srčni. Toploto čutim zaradi vaše prijaznosti in varnost zaradi vaše oddaljenosti,« iskreno pove in še doda, je ponosen, da je Ljubljančan.
Pred nekaj leti je ena največjih založniških družb v Koreji načrtovala serijo knjig. Med povabljenimi pisatelji, ki naj bi pisali o svojem najljubšem mestu, je bil tudi naš sogovornik. »Urednik je želel, da pišem o mestu z najlepšimi sprehajalnimi potmi. Bil sem v več kot petdesetih mestih po vsem svetu in menim, da je Ljubljana pohodnikom in kolesarjem najbolj prijazno mesto,« pove in razloži, da je pisal o svoji najljubši osebi, svoji ženi, in svojem najljubšem mestu, Ljubljani. »Razmišljal sem, da sta si Ljubljana in moja žena zelo podobni. Obe sta lepi, majhni in ljubki. Od tod tudi naslov knjige – Ljubljana, mesto, ki spominja na mojo ženo«. Mimogrede še omeni, da je ARKO (Art Council Korea) knjigo leta 2015 izbral kot priporočeno knjigo leta.