»Prejšnji ponedeljek, malo po sedmi uri zjutraj, me je zbudil klic sprehajalca, in povedal je, da se zunaj ograje sprehaja nekaj mojih živali,« nam je o incidentu in prerezani žici ograje povedal Janko Lukežič, ki ima v Sračji dolini, na atraktivni in izredno obljudeni pohodniški poti, dve ogradi z nekaj več kot sto glavami srnjadi. Vrednost škode ocenjuje na dobrih 15.000 evrov. Živali so pobegnile skozi razrezano ograjo.
Zunaj obore gojena žival postane divja
Lukežič pravi, da ponedeljkov incident ni osamljen primer. »To se nam je zgodilo zdaj že četrtič, nazadnje pred dobrim letom dni. Pogoste so tudi prijave inšpekcijski službi, češ da je žival neoskrbovana,« je povedal in dodal, da imajo živali hrane v izobilju, prav tako tudi vodo, saj so pri urejanju obor močvirnato območje preuredili v potok, ki napaja dva ribnika. Zato ne razume, zakaj mu ljudje nagajajo ter namerno izpuščajo živali.
Po njegovem mnenju izpuščene živali v naravnem okolju nimajo veliko možnosti za preživetje. »V jesenskem času bi se zaradi pomanjkanja hrane v oboro vrnile zelo hitro, zdaj ko je veliko sveže trave, bo težje. Prav tako po dveh dneh življenja zunaj obore postanejo divje,« pove Lukežič, medtem ko s plastičnim vedrom, polnim koruze, stopi med odrasle damjake, ki ga brez strahu obkrožijo in mu jedo kar iz roke. Ob priljubljeni sprehajalni poti divjad krmijo tudi sprehajalci. »Ljudi sem naučil, da ne hranijo živali s svežim kruhom in južnim sadjem,« pove in prizna, da ljudem, omeni predvsem otroke, ne more prepovedati hraniti živali. »Ljudje kupujejo kruh v pekarnah in ga sušijo, prav tako pridejo s koruzo ali pa v gozdu naberejo želod in kostanj za divjad.«
Vzreja živali za zdaj le drag hobi
Lukežič, ki ima tudi registrirano kmetijsko dejavnost, divjad sicer vzgaja za meso, a trenutno vzreja zanj pomeni le izredno drag hobi. »Dogaja se mi, da ko čredo pripravim, da bo vzdržna po planu, mi jih spustijo,« je razložil.
Sam je tudi lovec, član Lovske družine Šmarna gora, zato ve, da damjaki v okoliških gozdovih nimajo kaj početi. »Moje živali so gojene, poleg tega niso avtohtona vrsta v teh koncih. Po mesecu dni življenja zunaj obore postanejo last lovske družine. In čeprav vem, da jih moji kolegi ne bi ustrelili, žival preplašijo tako sprehajalci kot njihovi spuščeni psi. Pri zadnjem izpustu živali iz obore so mojega jelena ustrelili v Šenčurju.« Še enega jelena, ki so mu ga izpustili pred letom dni, so lovci našli mrtvega. Plemenjaka je nadomestil z novim, a je tudi ta ušel skozi luknjo v ogradi, ki jo naredili neznanci. »Iskal sem ga, a ga nisem našel. Zdaj revež tava nekje v okoliških gozdovih,« pove vidno zaskrbljen.
Nekaj živali je Lukežiču s sinom uspelo vrniti že prvi dan, na prostem tako ostaja še jelen z nekaj deset košutami. Vsakič, ko mu zazvoni telefon, trzne in seže v žep. »Obore imam zaščitene tudi z lovskimi kamerami, vendar premalo, da bi lahko ujel človeka, ki si je drznil izpustiti živali v okolje, ki jim je tuje. Ograja je zdaj odprta, na tleh so kupi koruze in upam, da bo žival prišla sama nazaj,« pove vidno razočaran, a hkrati doda, da ne bo obupal.