Ključno vlogo pri upravljanju države ima vlada oziroma njen predsednik. Če naj ta zaupano mu poslanstvo uspešno uresničuje, je treba zadovoljiti dva temeljna pogoja: 1. predsednik vlade mora imeti bogate in uspešne izkušnje pri vodenju zahtevnih družbenoekonomskih sistemov, in kar je enako pomembno, biti mora etično neoporečna oseba; 2. vlada naj ima široke pristojnosti, njihovo uporabo pa je treba učinkovito nadzirati, kar naj bi bila ena prednostnih nalog parlamenta. Vprašajmo se, ali se pri nas te zahteve upošteva. Večina bi na to vprašanje zagotovo odgovorila: Niti približno ne! Ob takem večinskem mnenju ne gre pričakovati, da nam bo vlada državo dobro upravljala. Slabo in nedemokratično upravljanje države je torej pri nas predvsem posledica tega, da vodenje vlade prepuščamo neprimernim osebam ter da vlade ne nadziramo. Ti dve napaki delamo že ves čas, kar imamo svojo državo, njune posledice pa so iz leta v leto vse bolj tragične. To govori v prid mnenju, da je razloge za slabo delovanje naše demokracije treba prednostno iskati v slabostih politične ureditve, s katero oblikujemo dve osrednji veji politične oblasti, to sta zakonodajna oblast (parlament) in izvršna oblast (vlada). Oglejmo si, kaj je v tem primeru narobe.
Učinkovitost parlamenta je odvisna predvsem od njegove kadrovske sestave, ta pa od volilne zakonodaje. Slednjo smo tako zasnovali, da močno omejuje vpliv volilcev na sestavo parlamenta in spodbuja strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki dopušča, da njihova vodstva interese države v velikem obsegu podrejajo specifičnim interesom samih strank in njihovih podpornikov. Ta izrazito nedemokratična politična praksa se je tako razbohotila, da ni več pretirano reči, da je naš parlament postal kar gojišče klientelizma, v nemajhni meri pa tudi korupcije. Namesto da bi bil njen osrednji varuh, nam torej parlament demokracijo močno kvari.
Še bolj kot volilni sistem pa upravljanju države škodi model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za koalicijsko vlado, ki parlament praviloma razdeli v dva nasprotna, približno enako velika tabora, pozicijo in opozicijo, vodenje vlade pa prepušča vodji politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, pa čeprav ta praviloma ni usposobljen, da bi to zahtevno delo lahko dobro opravljal. Tako dobimo predsednika vlade, ki prej omenjeni merili (usposobljenost, poštenost) slabo, včasih pa sploh ne izpolnjuje, njegove vlade pa nihče resno ne nadzira, saj jo parlamentarna pozicija pohlevno podpira, to, kar počenja opozicija, pa bolj spominja na nagajanje kot resen nadzor. Rezultat je torej slabo upravljanje z veliko klientelizma in korupcije ter ustvarjanje razmer, ugodnih za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja.
Velik del težav, ki jih imamo z upravljanjem države, bi lahko razrešili z drugačnim volilnim sistemom (recimo po nemškem zgledu) in pa tako, da model koalicijske vlade nadomestimo z modelom velike koalicije, recimo takim, kot ga že desetletja uspešno uporablja Švica. Žal pa bo naša politika izkoristila vsa možna sredstva, da te ali podobne spremembe prepreči, saj ji že kar kaotične razmere, kot jih imamo, povsem ustrezajo. Obeta se nam celo še nekaj slabšega, na to opozarja tudi Krnc, saj smo resno »izpostavljeni okužbi z nevarnim virusom ogrskega seva avtokratizma«. Vsega tega nas očitno lahko reši le močno angažirana civilna družba, ki lahko še zavre bohotenje avtokracije in pomaga oblikovati primerno okolje za izvedbo prepotrebnih sistemskih sprememb pri upravljanju države.
Andrej Cetinski, Ljubljana