Huashan, Kitajska
Kitajska planina Hua (Lotosova gora, 2160 metrov) vsako leto zahteva nekaj žrtev, tako pravijo, in čeprav uradnih številk ni, menda med neobičajnim vzponom vsako leto umre okoli sto ljudi. Turistične in pustolovske spletne strani ponujajo naslove, kot so »Najstrašnejša gora na Kitajskem« ali »Gora smrti«, pa tudi »Najnevarnejša kitajska pot«. Planina Hua je ena od petih svetih gor taoizma. Po njihovem verovanju je na tej planini dom boga podzemlja. Adrenalinska pot proti vrhu je težavna predvsem zaradi neobičajnih vzponov s klini, brez ograj, po ozkih stopnicah, po na hitro zbitih deskah in nezaščitenih lestvah. In če že morate na pot, ne glejte v grozeče prepade. Kljub nevarnosti se domačini vzpenjajo ponoči, kar pot, milo rečeno, oteži. Mimogrede, če odštejemo adrenalinsko in duhovno pot po številnih templjih in preostalih verskih objektih po gori, je treba reči, da se med skalami in drevjem skriva 1200 rastlinskih vrst, od tega skoraj 500 zdravilnih. Tvegan izlet popestri še 1500 insektov, 122 ptičjih vrst, 52 sesalcev… Od Šanghaja do vznožja gore je kakšnih 14 ur vožnje z avtom.
Viseči most Hussaini, Pakistan
Reka Hunza, ki jo napajajo ledeniki na severu Pakistana, se lahko pohvali z najnevarnejšim visečim mostom na svetu. Objekt, ki so ga domačini zgradili za trgovino med kraji, je izdelan iz enostavnih materialov (les, vrvi, žica…) in v dolžino meri nekaj manj kot 200 metrov. Tresoč most ima namesto trdnejših materialov povezanih 472 lesenih desk za hojo, med katerimi ni ničesar, samo pogled v globino. In seveda guganje, ki se mnogim utegne zdeti zastrašujoče. Hussaini najdete v regiji Gilgit-Baltistan na nadmorski višini 2600 metrov.
Trolltunga in Kjeragbolten, Norveška
Norvežani blestijo v disciplini ekstremnih turističnih podvigov. V okrožju Vestland imajo pečino, ki vodoravno štrli iz gore: gre za Trollov jezik, na katerem se lahko slikate za Instagram, a pazite – slika vas lahko stane padca približno 700 metrov globoko v jezero Ringedalsvatnet. Podobno padca ne boste preživeli, če vam bo spodrsnilo na skali, ki se je zagozdila ob dva vrhova na gori Kjerag. Padli boste skoraj 1000 metrov globoko. Spletni fotomaterial dokazuje, da se pravi turisti obiska smrtno nevarnih pečin in skal ne bojijo.
Hudičev bazen, Zambija/Zimbabve
Viktorijini slapovi veljajo za ene najlepših na svetu in so verjetno ena najbolj obiskanih turističnih točk v Afriki. A če hočete lepoto teh voda užiti v popolnosti, se morate v naravnih bazenih nad slapovi tudi okopati. S seboj morate torej imeti kopalke in fotoaparat, ki zabeleži vaše kopanje. A treba je paziti, saj če vas voda odnese po slapu navzdol, vam bo reka Zambezi pomagala, da boste padli z višine približno 108 metrov. Prvi Evropejec, ki je videl ali, če hočete, odkril to naravno čudo, je bil leta 1855 škotski misijonar David Livingstone.
Mount Washington, ZDA
Ponekod lahko zgrmite v prepad, drugje vas odnese slap, na gori Washington na severu ZDA pa imate veliko možnosti, da vas odpihne. Velja namreč, da so na tem območju izmerili rekordno hitrost vetra: 372 km/h. Gre za razmeroma nizko planino (1916 metrov), ki jo spletni turistični operaterji ponujajo predvsem na ameriškem tržišču. A priznamo lahko, da si gora, ki so jo prvič osvojili leta 1642, zasluži obisk, saj je na njej pozimi tudi do minus 45 stopinj in takrat lahko sneži kar 20 dni na mesec. Največ žrtev med pohodniki zahtevajo plazovi.
Ilha da Queimada Grande, Brazilija
Otok kač, kot mu popularno pravijo, je eden najbolj nevarnih krajev na svetu. Je namreč bivališče zelo strupene zlate harpunaste kače. Otok leži ob obali brazilske zvezne države São Paulo, dostop nanj pa je prepovedan, predvsem zaradi kač, ki so zaščitene, pa tudi zaradi ljudi, ki se na otoku v njihovi družbi ne bi dobro znašli. Kljub temu na tem majhnem otoku živi nekaj ljudi. Predvsem vojaki brazilske vojske, ki upravljajo svetilnik, vsake toliko pa med strupene plazilce spustijo tudi znanstvenike. Na otoku, ki ima 43 hektarjev, živi 4000 kač.
Atol Bikini, Marshallovi otoki
Radioaktivne počitnice so moderen trend, ki ima vsekakor svojo publiko. Za naše turiste je gotovo najbližje Černobil, pravo nuklearno katastrofo s pripadajočim žarčenjem pa je mogoče najti tudi na Bikiniju, ki je v štiridesetih letih ameriški vojski služil za jedrske poskuse. Med leti 1946 in 1958 so preizkusili 23 bomb, najmočnejša je bila kar 7000-krat močnejša od tiste v Hirošimi. Kakšno razdejanje je pobesnela vojska povzročila na atolu, je še vedno mogoče videti. Seveda tam ne živi nihče, pa tudi turistična pohajkovanja globoko odsvetujejo.
Vulkan Villarrica, Čile
Aktiven vulkan v Čilu privablja mnoge turiste, ki hočejo na svojih fotografijah ovekovečiti delovanje narave, povezano z jezerom žareče lave. Toda 1847 metrov visoko v Andih se vseeno lahko zgodi marsikaj. Omeniti je recimo treba, da je vulkan aktiven že 100.000 let, najhujše med več kot 50 erupcijami so bile v letih 1908, 1920, 1948, 1949, 1963, 1971, 1984 in 2015. Največ mrtvih je bilo leta 1971, in sicer okoli 200. Manj ekstremno in bolj športno pa je naslednje: na gori je pozimi, med julijem in septembrom, urejeno smučišče z 20 progami in devetimi žičnicami.
Danakilska puščava, Eritreja
Tveganje je veliko – puščava v Eritreji ponuja razmere, ki spominjajo na opise davnih planetov iz najbolj utrganih znanstvenofantastičnih filmov, in je bolj nevarna kot slikovita. Pa ne govorimo samo o temperaturi, ki poleti doseže tudi 50 stopinj Celzija – največ na planetu. Bolj nevarni se zdijo plini, ki jih ob različnih eksplozijah ustvarjajo vulkani in gejzirji. Kljub temu v teh obsežnih krajih na meji med Eritrejo, Etiopijo in Džibutijem živi kakšnih 100.000 ljudi. Pa tudi turisti kljub razmeram niso redki.
Cesta Yungas, Bolivija
Najnevarnejša turistična cesta povezuje La Paz in regijo Yungas. Letno privabi približno 25.000 turistov, saj organizatorji potovanj poskrbijo, da se predvsem gorski kolesarji počutijo kot doma. Od leta 1998 je na tej cesti umrlo kar 18 kolesarjev. A treba je reči, da pot ni več tako nevarna kot nekoč, saj so jo leta 2006 prenovili, razširili in posodobili, tako da so se izognili prometnim nesrečam, zaradi katerih so avtomobili padali v globine. Yungas je včasih veljala za cesto smrti, zdaj pa se na njej razbijajo skoraj samo še gorski kolesarji.